Oglas
Ob kopanju jarka za komunalno infrastrukturo so gradbinci naleteli na nove ostanke rimske Emone. Arheologi so izkopali del južnega obzidja Emone, dve insuli in dve kloaki ter vrsto drobnih antičnih predmetov (novce, nakit, keramiko in predmete za vsakdanjo rabo). Ohranitev najdb ne bo zahtevala razširitve ljubljanskega arheološkega parka, saj leži območje najdb znotraj območja arheološkega najdišča Ljubljana. To je zavarovano z odlokom o razglasitvi arheološkega kompleksa v ljubljanskih občinah za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zatočišče v Mestnem muzeju Ljubljana
Tokrat odkrite sledi življenja antičnih prebivalcev ljubljanske kotline bodo skušali ohraniti, kjer pa to ne bo mogoče, bodo najdbe vsaj dokumentirali, je pojasnil Vičič. Predmeti bodo po očiščenju postali del zbirke Mestnega muzeja Ljubljana. Arheološka plast, v kateri so bili tokrat odkriti ostanki Emone, datira v 4. stoletje, najdbe pa ležijo zelo plitko. Prvazaprav tik pod asfaltom.
Prvi zapisi o Emoni so Plinijevi
Natančna letnica nastanka Emone ni znana. Prvič jo je sredi 1. stoletja omenil vsestranski starorimski učenjak Plinij starejši, ki se je ukvarjal z zgodovinopisjem, jezikoslovjem, retoriko, filozofijo in še marsičem. Mestno obzidje je bilo verjetno dograjeno med letoma 14 in 15 našega štetja, prvi kolonisti, ki so poselili ozemlje znotraj obzidja pa so izvirali pretežno iz mest v Padski nižini in Akvileji. Ob postopni decentralizaciji države je Emona kot najbolj vzhodno mesto Italije ob meji Iliriki postala strateško izjemno pomembno mesto in v 4. stoletju je bilo mesto tudi pogosto prizorišče spopadov v državljanskih vojnah.
Germanska plemena pustošijo po rimskem cesarstvu
V zadnji četrtini 4. stoletja je postala tudi Emona središče živahne krščanske skupnosti in v zgodnjem 5. stoletju, torej že po propadu zahodnega dela Rimskega cesarstva, je Emona postala zgodnjekrščansko središče. To je že bilo v obdobju silovitih vpadov germanskih plemen na območje starorimskega imperija. Tudi zaradi teh vpadov je pomen Emone sčasoma usihal, prebivalci pa so se odseljevali. Mesto Emona se zadnjič omenja kot škofijski sedež leta 579, emonski škof pa zadnjič leta 590. A tedaj je bil škof verjetno že begunec na jadranski obali, kamor so se zatekli tudi Emonci. Naselbinska kontinuiteta v Ljubljanski kotlini je bila nato do prihoda Slovanov zelo šibka, a to je že druga zgodba, v kateri ime Emona nima več kaj dosti iskati.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje