Arheologi, ki so že od 29. oktobra prekopavali park Federica Garcíe Lorce v Alfacarju (na obrobju Granade), so morali priznati, da niso našli nobenega dokaza, da je v domnevni skupinski grobnici, kjer naj bi poleg slavnega španskega pesnika ležali še ostanki učitelja Dióscora Galinda, bikoborcev Francisca Galadíja in Joaquína Arcollasa ter davčnega uradnika Fermína Roldána, sploh kdo pokopan. "Niti ene kosti, ene črepinje, niti enega zoba, ki se po navadi vedno najde," je dejal vodja izkopavanj Francisco Carrión. "Verjetnost, da je bil tu kdo pokopan, je nična."

Raziskovalna ekipa zdaj tudi uradno končanega projekta vseeno nima za "polomijo", ampak kvečjemu za izhodiščno točko za nadaljnje raziskave. Parku nove ugotovitve niso odvzelo "mitskega statusa", saj bodo tam zdaj postavili umetniško instalacijo, za katero bodo zadolžili "prvovrstnega umetnika". (Županja Alfacarja Fátima Ruiz je kljub temu že napovedala, da se ne bodo več potegovali za to, da bi Lorco, če ga kdaj najdejo, pokopali pri njih.)

Zakaj je kupček kosti sploh pomemben?
Raziskovanje usode 100.000 v španski državljanski vojni pobitih republikancev, za katerimi se je izgubila vsaka sled, je za Špance še vedno boleča tema. Izkopavanja in ponoven, dostojen pogreb umrlih naj bi pripomogli k spravi v deželi, ki je v času Francove diktature (1939-1975) častila spomin na pobite nacionaliste, republikanska trupla pa pustila v neoznačenih skupinskih grobovih.

In prav Federico Garcia Lorca, eden največjih lirikov 20. stoletja, je bil kot glasen republikanec, homoseksualec in umetnik, ki je pisal o trpljenju marginaliziranih skupin, poosebitev vsega, čemur so nacionalisti nasprotovali, in zato primerna tarča njihovega srda. Avgusta 1936, le mesec dni po Francovi vstaji, ki je sprožila vojno, je bil 38-letni pesnik aretiran, zaslišan in po hitrem postopku odveden pred strelski vod v bližini vasice Víznar. Falangisti so tistega popoldneva ustrelili tudi zgoraj našteto četverico, najbolj pa so se znesli nad "rdečim pedrom", kakor so zmerjali Lorco.

(Upravičen) strah pred medijskim cirkusom
Lorcovi potomci so iskanju njegovih posmrtnih ostankov dolgo nasprotovali, češ da pesnika ne bi smeli obravnavati drugače kot druge žrtve. "Na tistem kraju in v okolici je pokopanih med tisoč in tri tisoč ljudi. Delen izkop bi dajal vtis, da so nekateri pomembnejši od drugih. V svojem zadnjem počivališču bi moral ostati kot eden izmed mnogih, v abecednem redu," je vedno trdila pesnikova družina, ki jo je v javnosti predstavljala Lorcova pranečakinja Laura.

Se je "El Comunista" zmotil ali zlagal?
Kraj, kjer so arheologi (zaman) kopali, je leta 1966 zgodovinarju Ianu Gibsonu (ob dveh različnih priložnostih) pokazal Manuel Castilla, Manolillo El Comunista, kot so mu rekli, nekdanji pogrebnik, ki je trdil, da je ustreljeno četverico pomagal pokopati. Očitno je imel Gabriel Pozo, ki je pred kratkim izdal knjigo intervjujev s hčerko moža, ki je Lorco aretiral, prav, ko je napisal, da je Castilla Gibsona morda speljal na napačno sled. Sam Gibson še vedno verjame, da Castilla ni lagal, predvsem zato, ker za svojo pomoč ni hotel vzeti ponujenega plačila.

Teorije zarote: kje je torej Lorca?
Pesnikovi ostanki bi lahko ležali le 400 metrov stran od zaplate, ki so jo arheologi natančno prekopavali 47 dni, na koščku zemlje, ki se imenuje El Caracolar. Ta je po teorijah tistih zgodovinarjev, ki se naslanjajo na pričanje v bližini živečega vaščana, ki je bil priča usmrtitvam, že od vsega začetka bolj verjetna lokacija iskanega groba. To je trdil tudi Eduardo Molina Fajardo, pomemben falangist in urednik časopisa Patria (ki pa je prisegal tudi, da desničarji niso imeli prstov pri pesnikovi smrti).

Malce bolj bizarno teorijo o vsem skupaj pa ima zgodovinar Miguel Caballero, ki je o vsem skupaj napisal tudi knjigo z naslovom La verdad sobre el asesinato de García Lorca. Historia de una familia (Resnica o umoru Garcíe Lorce. Zgodba neke družine). Po njegovem mnenju je bil za pesnikovo smrti kriv star družinski spor, razlog vsega skupaj pa je bil denar.

Zaroto naj bi skovali družini Roldán in Alba, s katerima so se Lorcovi v 18. stoletju s pomočjo dogovorjenih porok povezali, da so lahko skupaj od propadajočih veleposestnikov odkupili zemljo. Pozneje je med njimi zaradi različnih življenjskih nazorov (Lorcovi so bili liberalni, preostali ne) in vprašanj delitve te zemlje prišlo do razkola in ljubosumja. Roldánove naj bi pogrelo tudi to, da je šel študij prava Federicu precej bolje kot njihovemu Horaciu. Kaplja čez rob naj bi bila drama Hiša Bernarde Albe, ki jo je Lorca končal malo pred smrtjo in v kateri so videli prikrit literarni napad na svojo družino. Ker so imeli zvezo z zloglasnim Črnim vodom, t. i. Escuadras negras, so lahko pripomogli k aretaciji in usmrtitvi osovraženega soseda.

Poslednja ironija
Caballero trdi še, da je čisto mogoče, da so Lorcove ostanke preselili v bližino Madrida, v Valle de los Caídos (Dolina padlih), kjer je pokopan tudi Lorcov krvnik (Franco). "Te teorije se ne da ovreči. V Granadi so odprli cel kup grobov in ostanke prenesli v Dolino padlih; Lorcovi bi lahko bila med njimi." Seveda pa se tega tudi ne da potrditi, zato obstaja velika verjetnost, da je skrivnost pesnikovega poslednjega počivališča za vedno umrla s tistimi posamezniki, ki so jo sploh kdaj poznali.