Leta 1937 v Genovi v družini gradbenikov rojeni Renzo Piano je svetovno prepoznavnost dosegel v 70. letih preteklega stoletja kot soavtor zasnove Centra Pompidou v Parizu. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi Pritzkerjevo nagrado, najpomembnejše priznanje v arhitekturi.

Ko so cevi in stopnice speljane na zunanjščini
Piano se je šolal na Politehniški univerzi v Milanu, kjer je diplomiral leta 1964. Kariero je začel kot sodelavec v arhitekturnih birojih več znanih arhitektov, najprej pri Louisu Kahnu v Philadelphii in nato pri Z. S. Makowskem v Londonu.

Leta 1971 je z britanskim arhitektom Richardom Rogersom ustanovil biro Piano & Rogers. Prav v sodelovanju z Rogersom in Gianfrancom Franchinijem je zasnoval znameniti Center Pompidou z mnogo cevmi in stopnicami na zunanjščini. Med letoma 1977 in 1981 je sodeloval z inženirjem Petrom Riceom, leta 1981 pa je ustanovil Renzo Piano Building Workshop, ki ima okrog 150 zaposlenih ter pisarne v Parizu, Genovi in New Yorku.

Piano je v enem izmed intervjujev povedal, da se lahko na neki točki v karieri vsak arhitekt ujame v past, da postane ujetnik določenega sloga. A v primerjavi s Frankom Gehryjem ali lani umrlo Zaho Hadid zanj velja, da je umetnik sprememb.

Pianova arhitektura, pogosta tarča kritik
Mnogo njegovim stvaritvam je skupno, da so bile sprva deležne kritik. Princ Charles je na primer njegov 310 metrov visoki londonski nebotičnik Shard poimenoval "solnica", spet drugi so v njem videli "črepinjo, ki se je zadrla v srce Londona". Tudi pri Centru Pompidou so se številni sprva prijeli za glavo, danes pa velja za eno najzanimivejših stavb v Parizu.

Kritike Piano jemlje resno. Kot pravi, je kot arhitekt s pripravljenostjo na debato rasel – svoje arhitekturne stvaritve tudi po tem, ko so dokončane, pogosto obiskuje. "Še danes tekam okoli svojih stavb in preverjam, ali je vse v najlepšem redu. Nikoli nisem zadovoljen," je po poročanju nemške tiskovne agencije povedal Piano.

Premagovanje težnosti s prosojnostjo in zračnostjo
Njegove stavbe so pogosto prosojne in zračne, pri snovanju ga žene želja po lahkosti, rdeča nit njegovega ustvarjanja je bitka proti težnosti. Na splošno pa Piano rad oblikuje kraje, kjer se ljudje srečujejo.

Čeprav načrtuje projekte na različnih koncih sveta, ves čas ostaja tesno povezan z domovino. Leta 2009 je sodeloval pri popotresnih projektih v mestu L'Aquila, lani pa je svetoval po potresu, ki je prizadel osrednji del Italije. Nazadnje so letos odprli umetnostni in kulturni center Botín v mestu Santander, Pianov prvi objekt na španskih tleh.