Šömen je absolviral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Deloval je kot novinar na Radiu Ljubljana in Mladini, bil je med ustanovitelji revije Ekran, ki jo je kot odgovorni in nato glavni urednik tudi vodil.
Za njegovo liriko, kot je zbirka Prekmurski rokopisi (1976), je značilen pridih Prekmurja, za pripovedništvo pa lirizmi, prvine esejizma, humor, prekmurski svet in modernistično psihološko razčlenjevanje. Med zadnje sodijo tudi avtobiografska dela Med v laseh (1978), Panonsko morje (1981), Koncert za samoto (1986) in Hoja po vodi (1990), navaja veliki slovenski biografski leksikon Osebnosti.
Poleg tega je podpisal nekaj besedil za slovenske popevke, med drugim za Eldo Viler in Majdo Sepe, in sicer v času, ko sta z njimi najbolj uspela Elza Budau in Dušan Velkavrh, pisali pa so jih tudi znani slovenski pesniki Miroslav Košuta, Gregor Strniša in Janez Menart.
Zaradi satiričnih del tudi zaprt
Pisal je tudi humoreske, njegov je tudi Metuljev efekt, dokumentarni pogled na poznanstvo z Vaclavom Havlom. Zaradi protidržavne propagande v satiričnih delih so ga dvakrat zaprli in obsodili na pet mesecev zapora.
Pozneje je postal član uredništva Literarnih oddaj na Radiu. Leta 1990 se je preselil v Zagreb, kjer dela kot profesor za scenaristični praktikum na Akademiji dramskih umetnosti. Večkrat je bil član žirije na Mednarodnih filmskih festivalih v Krakovu, Karlovih Varih in Portorožu. Med letoma 2005 in 2010 je živel v Los Angelesu, kjer je njegova žena opravljala delo konzula za kulturo pri Generalnem konzulatu Republike Hrvaške.
Scenarist znamenitih filmov
Na filmskem področju se je veliko družil z beograjskimi avtorji, predvsem z Živojinom Pavlovićem, s katerim sta posnela Let mrtve ptice. Zanj je leta 1974 v Pulju dobil zlato areno za najboljši scenarij. Za scenarij Samo jednom se ljubi je leta 1982 prejel grand prix na srbskem festivalu v Vrnjački Banji. S knjižnimi nagradami so ovenčali njegov Rdeči smeh, črni smeh z zlato sireno v Budvi in roman Koncert za sramoto s Kajuhovo nagrado.
Njegovi filmski scenariji so bili pogosto družbenokritični, med drugim Poslednja postaja, Bele trave in Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica.
"Človek v življenju nikoli ne ve, kaj ga čaka. Življenje ima svoja pravila in treba jih je spoštovati, družbenim sistemom pa nasprotovati," je leta 2014 povedal v intervjuju za Mladino.