Dunajska socialna stanovanjska politika ima dolgo zgodovino. Dunaj je že konec 19. stoletja postal milijonska metropola in pomanjkanje stanovanj je bilo občutno. Podatek iz leta 1917 govori, da je bilo skoraj dve tretjini stanovanj prenaseljenih eno- ali dvosobnih. Po volilni zmagi leta 1919 pa se je socialdemokratska delavska stranka lotila sprememb, nastal pa je tudi tako imenovani 'rdeči Dunaj'. Simbol tega je zagotovo orjaški kompleks Karl-Marx-Hof, z dolžino 1100 metrov eden največjih na svetu. Tudi če danes hodite po Dunaju, lahko vidite na stavbah napise, katera zadruga je zgradila katero stanovanjsko zgradbo.

Pretežno najemniški model – bi lahko uspel pri nas?
Dunaj ohranja tradicijo socialnih stanovanj, pa tudi najemništva. Na Dunaju v najemniških stanovanjih živi več kot 70 odstotkov prebivalcev. Poleg tega pa mesto skrbi tudi za ozelenjevanje in torej za razvoj 'zelenega' mesta.

O stanovanjski politiki na Dunaju se je prejšnji teden v Celju, kjer je v Muzeju novejše zgodovine na ogled razstava Dunajski model socialnih stanovanj, Nataša Žunić pogovarjala s Christianom Schantlom iz dunajskega mestnega podjetja Wiener Wohnen.

Ali bi lahko dunajski model uporabili tudi pri nas? Njegovo bistvo je visoka varnost, saj lahko stanovanje kot najemniki podedujejo tudi otroci. Ključno pa je tudi izdatno sistemsko financiranje.

Društvo narodov in apoteka, oboje je laž
V času oblikovanja rdečega Dunaja je živel Srečko Kosovel. Prav danes praznujemo 120-letnico njegovega rojstva. Umrl je star komaj 22 let, a predvsem s svojo konstruktivistično poezijo je neizbrisno zaznamoval slovensko literaturo. Denimo pesem Evropa umira, je že z verzoma "Društvo narodov in apoteka, oboje je laž." v današnjih političnih razmerah, izjemno aktualna.

In kot poudari Nataša Mihelič, ki se je ob jubileju podrobneje posvetila Kosovelu: "Misel o novem evropskem človeku, ki bo spremenil etično podobo Evrope, je tudi osrednja misel Kosovelovih Integralov." Eden od sogovornikov v prispevku dr. Janez Vrečko pa je poudaril: "Tako kot običajno rečemo, da so Grki pisali grške tragedije bolj za naš čas kot za svoj čas, lahko rečemo tudi za Kosovela."

Kosovel v vsakem času pomeni nekaj drugega
Prispevek bo osvetlil tudi vprašanje razvoja recepcije Kosovelove poezije v času. Dr. Marjan Dović pove: "Če začnemo že leta 1927, ko Span izda prvo posmrtno edicijo zbirko Kosovelovih pesmi, vidimo, da je v njej zlasti vključena poezija, ki je bila sprejemljiva tedaj, zlasti tako imenovana baržunasta lirika, impresionistična, nekaj je tudi socialnih pesmi. Potem po drugi svetovni vojni postane Kosovel prvi, ki je vključen v elitno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo je uredil Anton Ocvirk, ki pa je imel z zbirko izredne težave. Dvakrat je moral delati prvo knjigo, potrojiti tretji zvezek in tako naprej."