Pred tridesetimi leti je bila v Obalnih galerijah arhitekturna razstava skupine Kras ob kateri so organizirali okroglo mizo in to so bili skromni začetki mednarodne arhitekturne konference, ki je kasneje prerasla v tradicionalno in ugledno prireditev. Med ustanovitelji so bili Sonja Ana Hoyer, Matjaž Garzarolli, Ranko Novak, Boris Podrecca, Luciano Semerani in Vojteh Ravnikar, dnevi pa so vseskozi potekali ob sodelovanju hrvaških kolegov, med njimi Branka Silađina, in pod organizacijskim vodstvom Obalnih galerij z Antonom Biloslavom.

Velika imena v malem mestu
Bistvo konference je bilo druženje ter neposredna izmenjava izkušenj, kar je bilo posebej pomembno v analognih časih brez sodobnih telekomunikacijskih sredstev. Zasnova se je v desetletjih sicer spremenila, vendar predavanja ostajajo osrednji del srečanja. Prav presenetljivo je, da so v Piran prišla največja arhitekturna imena našega časa, kot so Sverre Fehn, Kenneth Frampton, Alvaro Siza, Jose Rafael Moneo, Gino Valle, Eduardo Souto de Moura, Peter Zumtor, Wang Shu. Mnogi med njimi so kasneje prejeli najprestižnejšo Prizkerjevo nagrado imenovano kar 'arhitekturni oskar', v času gostovanja na Piranskih dneh pa še niso bili tako slavni. Priložnosti za strokovne debate in za prijetno druženje v karizmatičnem obalnem mestu, nad katerim se tuji gostje vedno navdušujejo, je bilo nekoč morda še več kot v današnjem globaliziranem svetu s hitrim načinom življenja. Piranska konferenca je nekdaj trajala tri dni, danes se zberejo le še v soboto, iz prvotne lokacije v portoroškem hotelu Palace se je preselila v Tartinijevo gledališče v Piran. Od leta 1989 podeljujejo tudi nagrado Piranesi (po slavnem italijanskem arhitektu in grafiku, za katerega so bili svoj čas prepričani, da je bil iz Pirana), istoimenska revija pa je začela izhajati leta 1992; nominirance in nagrajence predstavijo tudi na spremljevalnih razstavah, ki so postavljene v piranskih galerijah. Utrip celote ponazarjajo besede dolgoletnega vodje, arhitekta, profesorja ljubljanske fakultete za arhitekturo in člana skupine Kras, Vojteha Ravnikarja (1943 – 2010): "Piran je laboratorij arhitekturnega snovanja."

Iz teorije v prakso in obratno
Teme, ki so vsako leto zaznamovale Piranske dneve arhitekture, so bile večkrat abstraktne. Prve tri uvodne so sestavljale trilogijo: arhitektura v kontekstu, kontinuiteta in identiteta v arhitekturi; sledila so vprašanja imaginacije, minljivosti in avtonomnosti arhitekture, vprašanja o povezavah arhitekture s politiko, kritiko in mediji; ter teme o odgovornosti, osebnemu izrazu in mejah med vizijami in realnostjo v delu arhitektov… pa vse do vprašanja aktivne arhitekture. Piranski dnevi arhitekture so se prvenstveno posvečali vprašanjem sodobne arhitekture in urbanizma, s piransko nagrado pa smo pri nas spoznavali dobro evropsko arhitekturo. Ob avstrijskih, italijanskih, grških, čeških in hrvaških nagrajencih Piranesi izstopa tudi devet domačih arhitekturnih realizacij. Nagrajeni so bili ključni primeri slovenske arhitekture in vidni arhitekti, in to v kakovostni mednarodni konkurenci. Prepoznala in promovirala jih je žirija za podelitev nagrade, ki jo sestavljajo vsakokratni gostujoči predavatelji. Večinoma so bila nagrajena dela, ki so upoštevala regionalni kontekst, prostor in estetsko-likovne vrednote ter so združevala lepoto in funkcionalnost; lahko pa so bila tudi pionirska v pristopih, materialih ali konstrukcijah.

Piranski dnevi arhitekture med sodobnostjo in tradicijo
Zadnja z nagrado Piranesi odlikovana slovenska arhitektura je bila prenovljeni Naskov (nekdaj Vetrinjski) dvorec v Mariboru. Varstvo kulturne dediščine sicer ni bilo med osrednjimi temami in poudarki konference, vendar so v Piranu pri organizaciji sodelovali konservatorji, na to temo so opozarjali nekateri domači predavatelji, tuji gosti pa so predstavljali tudi posamezne obnove spomenikov. Leta 1991 so v Piranu govorili o rušenju kulturnih spomenikov v vojni na območju nekdanje Jugoslavije in s tem simbolnim rušenjem identitete zlasti na Hrvaškem. Obravnavali so tudi problematiko obnove Drame in Kolizeja v Ljubljani. Teme srečanj so se tako bolj ali manj posredno navezovale na tradicijo, prostor in kulturno dediščino, regionalizem pa je bil tudi eno osrednjih vodil razmišljanja in ustvarjanja Vojteha Ravnikarja.

Konferenca v novi podobi
Piranski dnevi arhitekture so doživljali tako vzpone kot padce, zlasti zaradi spremenjenih razmer v načinu komunikacije in sodobnih telekomunikacijskih sredstev ter velikega števila tovrstnih konferenc v širšem prostoru. Celo med ustanovitelji so se z leti pojavljala vprašanja o smotrnosti nadaljevanja, o razvoju in novih oblikah. Po Ravnikarju so vodstvo prevzele arhitektke Maja Ivanič, Špela Kuhar in Ana Struna Bregar. Uvedle so študentska predavanja ter študentsko nagrado in tako vstopajo Piranski dnevi arhitekture v četrto desetletje z novimi oblikami in elanom. V soboto bodo v Piranu gostovali ugledni gosti, želja organizatorjev je bila, da bi povabili tiste arhitekte in teoretike, ki so že gostovali na konferenci: Boris Podrecca, Heinz Tesar, Ákos Moravánszky, Maroje Mrduljaš, Jesús Castillo Oli, William J. R. Curtis, Friedrich Achleitner, Andrija Rusan, Vladimir Šlapeta.

Televizija Slovenija ob jubileju
Na jubilejni konferenci so v soboto kot del uradnega sporeda predpremierno predvajali dokumentarno oddajo 30XPiDA – Piranski dnevi arhitekture /Piran Days of Architecture, ki je nastala v okviru izobraževalnega programa Televizije Slovenije (scenarist Andrej Doblehar in režiser Marko Cafnik); na drugem programu naše televizije pa bo na sporedu v četrtek 29. novembra ob 21.40. V okviru konference bodo predvajali tudi dokumentarni film Arhitekt Mediterana – portret Vojteha Ravnikarja (produkcija Tramal films, scenarista Matej Mljač in Boris Bezić, slednji podpisuje tudi režijo), ki bo na prvem programu Televizije Slovenija na sporedu v nedeljo 25. novembra ob 21.05.

Andrej Doblehar