Nemški arhitekt in založnik Philipp Meuser je nedavno izdal Arhitekturni in kulturni vodič po Pjongjangu v dveh delih - in čeprav gre na prvi pogled "zgolj" za pregled in katalogizacijo stavb korejske prestolnice, delo implicitno osvetli tudi hipokrizijo in seveda megalomanskost vladajoče dinastije.

Ulice Pjongjanga so, piše Meuser, posejane z na videz lepo vzdrževanimi stanovanjskimi zgradbami, v katerih pa se za pročelji in na dvoriščih skrivajo "primitivne, enonadstropne kolibe". Ko se spusti noč, spomenike osvetljuje premišljeno postavljena, močna javna osvetljava, medtem ko v zasebnih stanovanjih "praktično nikjer ni videti luči". Tovrsten razkorak seveda ni očiten samo ponoči: medtem ko se javne stavbe ponašajo z razkošnimi pročelji, so pločniki in ceste predmestij prepredene z razpokami v predpotopnem asfaltu.

Zgodovina priča, da je Koreja v zadnjem stoletju morala prestati japonski kolonializem (Severna Koreja je med modernizacijo temeljito odstranila vse sledi čudovitih japonskih imperialnih stavb), drugo svetovno vojno in seveda korejsko vojno, ki je severno prestolnico Pjongjang skoraj popolnoma zravnala s tlemi (uničenih je bilo 90 odstotkov mesta).

Časovni stroj, ki te izpljune v Sovjetski zvezi petdesetih
Na zvesto sledenje modernistični, socialistični arhitekturi, ki ga je narekovala povojna obnova, bi bil Le Curboisier morda ponosen, a cena je bila seveda visoka, piše Meuser. "To je neverjetno negativna dežela," je Nemec, ki je Severno Korejo v okviru raziskav za svojo knjigo obiskal kar petkrat, povedal za The Independent. "Ko sem v Severno Korejo stopil prvič, sem bil fasciniran: bilo je, kot da sem se znašel v Sovjetski zvezi pred petdesetimi leti. Ampak čisto vsakič sem si oddahnil, ko sem deželo zapustil."

Dve knjigi: ena za propagando, druga za kritično analizo
Meuserjeva prva pot v Pjongjang je bila povsem turistične narave. Štiri leta pozneje, leta 2009, se je znašel na seznamu peščice tujcev, ki jih je država povabila na svoj knjižni sejem na temo arhitekture. Državna založba mu je ob tej priliki prodala avtorske pravice za objavo približno stotih uradnih fotografij stavb in spomenikov - a predtem so ga s pogodbo obvezali, da bo slike objavil v spremstvu absolutno nekritičnih komentarjev. Ker seveda ni hotel izdajati propagande, je premeteno sklenil, da bo svoj arhitekturni vodič razdelil na dve knjigi in v drugi objavil kontekst in ozadje prve knjige. "Tako sem nekako uspel pridobiti privoljenje Korejcev, obenem pa slikovno gradivo pospremiti s kritičnim komentarjem."

V prvi knjigi je tako poudarek na monumentalnih spomenikih; v njej najdemo ogromno posnetkov orjaškega kipa Kim Il Sunga, ki bedi nad mestom, za katerim v škrlatnih in oranžnih odtenkih zahaja sonce. Prav tako izpostavljen je zloglasni, nedokončani hotel Rjugjong, ki ga gradijo že 20 let in ki se v svetu redno uvršča na sezname "najgrše arhitekture".

Zanimivo je, da je korejska propagandna mašinerija očitno na svoje monotone, sive stanovanjske stolpnice enako ponosna kot na spomenike; večina tujcev se tako lahko le zabava ob branju slavospeva "ritmičnosti in razgibanosti" serije med seboj popolnoma identičnih stanovanjskih blokov ali pa ocene, da je marmornata notranjost postaje podzemne železnice Jongvang "sijajna".

V drugo knjigo je Meuser - za slikovit kontrast z mnenji južnokorejskih in drugih akademikov - vključil tudi odlomke Kim Džong Ilove razprave O arhitekturi. Seveda severnokorejski režim ni prva diktatura, ki se močno identificira s svojo arhitekturo in ki ima jasno podobo o tem, kakšne stavbe in spomenike hoče pustiti za prihodnje generacije - je pa svojevrsten zato, ker je pokojni Kim raje, kot da bi teorijo prepustil primerno režimskim strokovnjakom, zapisal lastne misli o arhitekturi.

Vizije megalomana
Zbrana besedila osvetlijo predvsem hipokrizijo severnokorejske države, ki gradnjo (pre)dragih monumentalnih stavb upravičuje z vztrajanjem, da je urbanistična prenova ključen dejavnik pri izboljševanju kakovosti življenja ljudi. Pri podajanju najpronicljivejših obsodb pa Meuserjev arhitekturni vodič pravzaprav ne potrebuje besed, le sopostavljanje fotografij in besedil. Kimovemu traktatu o pomembnosti izvirnosti tako sledi slika skladišča, natrpanega z vrstami in vrstami enakih gradbenih elementov, pripravljenih za raztovarjanje. Ljubljeni vodja kot svojo prednostno nalogo izpostavlja "iskanje in odpravljanje častihlepja, formalizma, larpurlartizma, imitatorstva in drugih nezdravih umetniških drž, ki so se razpasle med arhitekti".

Pravi razlog za redko poseljenost
Avtorji esejev v drugi knjigi na laž postavijo tudi krilatico iz prve, da je "arhitektura Pjongjanga ostala neokrnjena pred zunanjimi vplivi" in izpostavijo močan vpliv, ki ga je na severnokorejsko arhitekturo imela sovjetska. Redka poseljenost Pjongjanga severnokorejsko prestolnico loči od kapitalističnih metropol, kar pa ni samo odsev idealov socialističnega urbanizma, ampak tudi razkola med obema Korejama. Zaradi napetih odnosov med državama so severnokorejske oblasti skušale minimizirati potencialno škodo, ki bi nastala ob bombardiranju posameznih objektov - in sicer s tem, da so stavbe gradili bolj narazen. Pjongjang tako ni bil zgrajen le s socialističnimi ideali pred očmi, ampak tudi z mislijo na vojne razmere.

Na večini uradnih fotografij ni ljudi. Meuser se je na svojih potovanjih počutil, kot je sam slikovito opisal, "kot da bi z baklo v roki stopil v temno sobo, polno ščurkov". "V trenutku, ko sem vstopil, so se razbežali in poskrili. Z ljudmi se ni dalo navezati nikakršnega stika. Vse skupaj človeka neznansko potre."