Tudi pred približno stotimi leti je bil tovrsten strah dokaj odveč, vendar le v primerih, ko bolezen še ni napredovala. Če pa so bolniki že predolgo odlašali z zdravljenjem, so nastajali zapleti, ki so potem marsikomu ogrozili ali celo skrajšali življenjsko pot.

Ljubljanski zdravnik dr. Franc Derganc pa je nesrečnikom skušal pomagati tudi v takih primerih, zato je bil prav v tem času pred stotimi leti deležen vsesplošne pozornosti slovenske javnosti. O njegovi najnovejši operacijski metodi pri vnetju slepiča sta namreč v četrtek, 20. marca 1913, poročala kar dva domača lista: kranjski Slovenski Ilustrovani Tednik in štajerski Slovenski gospodar, ki sta imenitno povzela hvalo, s katero je Franca Derganca prav tedaj obsipavalo časopisje iz tujih in domačih logov.

Belokranjec na poti v širni svet
Franc Derganc izhaja iz belokranjskega Semiča, kjer se je rodil 26. februarja 1877. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, potem pa se kot dvanajstletnik podal na gimnazijo v Novo mesto. Obiskoval jo je v šolskih letih od 1889/90 do 1891/92. Že tedaj se je poleg učne snovi ukvarjal tudi s pesniškimi poskusi, ki pa so bili bolje rečeno le začetna rimana proza. V dijaškem listu Vesna, ki je izhajal v Celju, mu je v času pred počitnicami, 15. julija 1892, kot komaj petnajstletnemu fantiču uspelo objaviti svoj prvi literarni "proizvod". To je bila dvokitična pesmica Misel:
"Visoko v zraku leti / Trop drobnih ptic v daljavo. / Kaj jim gore, kaj doli, / Kaj jim morske globi?.... / Lete, hite!
Hiti za njimi / Moje oko, moje srce. / Brezvspešne želje! / Ostani v prahu prah."

Ker je bilo dijakom objavljanje pesmic prepovedano, se je nadobudni mladenič podpisal le s psevdonimom "Sava".
Dergančevo novomeško gimnazijsko dobo je tako popestrilo samostojno pesniško snovanje, ki ga je obenem nadgradil še s sodelovanjem v literarnem krožku tamkajšnjih dijakov. Tega je vodil višji gimnazijec Stupica, člani pa so izdajali tudi lastno glasilo z naslovom Brstje.

Naslednja postaja - prestolnica Ljubljana
Jeseni 1892 je mladega belokranjskega četrtošolca pot vodila v Ljubljano, kjer je preživel preostalih pet gimnazijskih let. Tudi tam je veliko časa posvetil pesniški dejavnosti.

V petem letniku (1893/94) je sklenil prijateljstvo s sošolcem Dragotinom (uradno Karlom) Kettejem, ki se je prav tako ukvarjal s kovanjem verzov. Skupaj sta izdajala pesniški skrivni list Klepetec. Zaradi tamkaj objavljenih pesmi so ju nekateri "tovariši" zatožili nadrejenim ter ju tako zapletli v dolgo in mučno preiskavo, ki se je začela 6. novembra 1894. Posledica je bila kazen - večurni šolski zapor (karcer).

Zanju je tedaj teklo že šesto gimnazijsko šolsko leto (1894/95), ki pa ga Kette ni dokončal, saj je bil, uradno zaradi neplačevanja šolnine, izključen iz gimnazije, Dergancu pa se je uspelo obdržati na šoli.

Nekaj časa javno ni več delal "težav", a je potem kot osmošolec v letniku 1896/97 znova vzbudil pozornost. V Ljubljanskem zvonu, mesečnem leposlovnem listu, mu je namreč uspelo objaviti cikel pesmi Vida, ki so bile posvečene gospodični Vidi Lapajne. O tem je pozneje zapisal: "Zaradi drzne in moderne originalnosti se je vnela huda polemika po slovenskih časopisih pro et contra. Aškerc se je v 'Edinosti' odločno zavzel za mojo verzifikacijo …"

Gimnazijska leta pa je Derganc obogatil še s sodelovanjem v tajni književni družbi, imenovani "Zadruga", kjer se je seznanil še s sebi podobnimi mladimi pesniškimi snovalci, kot je bil denimo njegov poznejši dolgoletni znanec in prijatelj Ivan Cankar.

Pa tudi v njegovem šolskem razredu je bilo nekaj drugih nadarjenih mladeničev, ki so se pozneje izkazali zaradi svojega kulturnega delovanja, kot denimo skladatelj Anton Lajovic, pesnik Alojzij Mrhar, ki se je podpisoval kot Silvin Sardenko, ali Anton Mrkun, pisatelj in kot župnik organizator v katoliškem društvenem gibanju.

Kot vsi drugi - na cesarski Dunaj
Franc Derganc je julija 1897 uspešno opravil maturo in se podal na študij medicine v prestolnico avstro-ogrske monarhije. Tamkaj je seveda že našel nekatere svoje znance z ljubljanske gimnazije in iz književnega krožka "Zadruga". Po svoji stari navadi so ti mladeniči tudi na Dunaju želeli osnovati moderen list, v katerem bi lahko objavljali svoje najnovejše pesmi, prozo in dramatiko. Ta list naj bi se sprva imenoval Lipa.

Posebno dejavni so bili jeseni leta 1898 in spomladi 1899. Tedaj so izboljšali Lipino programsko vsebino, vendar jim načrta kljub temu ni uspelo uresničiti. Revija za leposlovje, upodabljajočo umetnost in esejistiko še ni ugledala belega dne. Prav tako tudi ne leta 1900, ko je bila spremenjena v list za širša kulturna, gospodarska in družbena vprašanja, v katerem bi bil prostor seveda odmerjen tudi leposlovju. Šele v nadaljevanju tega leta so se stvari nekoliko zbistrile. O tem je Derganc, eden izmed snovalcev, 9. novembra 1900 pisal Franu Govekarju v Ljubljano: "Skoro bo dve leti, kar se je vstanovil tajen konsorcij, ki si je zastavil zadačo, izboljšati sedanje prežalostno stanje Slovencev. Konsorcij je dobro založen z denarjem in ima v načrtu celo vrsto podjetij—In začetkom 1901 stopi konsorcij s prvim delom na dan, vso stvar je poveril meni: januarja 1901 začnemo namreč izdajati slov. revijo 'Lipo' tukaj na Dunaju. Gradivo zbiramo že par let in ker so sodelovanje obljubile najboljše moči, - upamo mnogo uspeha. Kakor omenjeno, »Lipa« je samo začetek in samo seme, iz katerega se polagoma razvijejo druga podjetja. »Lipa« naj gladi pot in pripravlja duhove na to kar pride …" V nadaljevanju sporoča še to, da Cankar in Zupančič pri reviji ne bosta sodelovala, da bodo v Ljubljani kmalu odprli lastno knjigarno in v nekaj letih začeli izdajati še ilustrirani list.

Namesto Lipe je prišel Jug
S prvim januarjem leta 1901, ki je bil tudi prvi dan novega, dvajsetega, stoletja, je na svetlo potem res prišla nova slovenska revija, ki pa se je imenovala Jug. Tudi program je bil nekoliko drugačen od prvotno zamišljenega. Izkazalo se je, da je Derganc tudi nekoliko pretiraval pri napovedi sodelavcev. Glavnino člankov je namreč prispeval kar sam, videz "mnogo številčnega" uredništva pa je prikazal tako, da je zase uporabil kar nekaj psevdonimov. Prispevki podpisani s: Kazimir pl. Radič, Fr. Derganc in F. D., če ne še kateri, so torej izšli izpod istega peresa.

Kot glavni izdajatelj Juga je označen Franc Derganc, kot urednik pa njegov belokranjski rojak Niko Zupanič, ki je bil po rodu iz Gribelj ob reki Kolpi.

Kot kaže, pa je imel Derganc veliko vlogo tudi pri idejni zasnovi Juga, saj je napisal večino člankov, ki jih je tudi v naslednjih številkah prinesel ta list. Odsotnost drugih znanih pisateljskih imen si lahko razložimo zaradi odnosa, ki ga je Derganc imel do modernega leposlovja. Tako že v prvi številki izraža svoje odklonilno mnenje do tovrstnega pojava sodobnega časa. Moderni pisatelji so zanj propadli ljudje, ki so si nehote pridobili "gladkočo jezika in gibčnost izraza, a duša je ostala plitva in prazna. To modernih literatov čisto nič ne moti, posnemajo in ponarejajo, kolikor in kjer se da., - nekateri so celo tako srčni, da se ponašajo s svojim duševnim uboštvom in ustvarjajo lastne struje, kjer prodajajo svojo originalno plitvost pod raznimi efektnimi imeni: dekadenca, misticizem, simbolizem i. t. d. Na kratko označimo lahko vso moderno svetovno literaturo kakor epidemično invazijo ignorance in plitvosti …"

Kje se je izgubil Ivan Cankar?
Franc Derganc je na Dunaju pogosto prijateljeval z Ivanom Cankarjem in večkrat mu je posodil tudi kakšno denarno vsoto, v literarnem pogledu pa ga je štel med ljudi, podobne nemškim "Original- und Kraftgenies", ki: "So zametali v življenju in umetnosti vsa pravila in oznanjali absolutno svobodo rojenega ženija, kateremu se ni treba učiti in ravnati po drugih."

Naprej pravi: "Cankar je največji nasprotnik teorije in knjige in ves nervozen postane, ako mu začne kdo praviti, kako so se trudili in učili vsi umetniki, ki so ustvarili kaj večnega kot npr.: Goethe, Lionardo da Vinci i.-t-.d. -Cankar je imel na mladino velik upliv. Kako ne? Kako bi bilo lepo, ko bi se vresničili njegovi nazori in se ne bi več treba učiti, truditi in bi živeli svobodno kakor tički pod nebom!"

Svoje odklonilno stališče do Cankarja pa Derganc v Jugu sklene v bolj pomirjevalnem tonu: "Kakor obsoja vsak Slovenec njegove nazore o umetnosti, življenju in naravi, kakor zameta njegov moreči in megleni rusko nemški misticizem brez vsake globje misli in ideje, tako mora pripoznati njegovo veliko umetnost, kako zna igraje obdelati vsako snov in spraviti vsako stvar v tako okolico in zvezo, da vzbudi gotov efekt. Pri Cankarju se posebno vidi, kako ni umetnosti dosti samo oblike, kako zahteva umetnost tudi vsebino …"

Prav tako kot pri Cankarju Derganc tudi pri drugih udeležencih moderne ni zaznal kakšnega koristnega učinka. Kot sam pravi, večina njihovih spisov "nima nikake večje vrednosti za narod ali človeštvo, da imajo samo pomen literarnih etud, da se ne odvadimo pisati in ne pozabimo brati".

Pisateljevanje - poklic ali "dopolnilno" delo
S Cankarjem pa je Franc Derganc prišel navzkriž tudi glede pisateljskega poklica. Na stara leta se je spominjal: "S Cankarjem sva si bila po temperamentu, še bolj pa po mišljenju prava antipoda. Jaz kot prijatelj 'notranjega in zunanjega reda' sem zavračal vsako 'ciganstvo'. V filozofiji, etiki in estetiki je zagovarjal Cankar mojemu dualističnemu psihomaterijalizmu protislovne nazore v obliki sodobne dekadentne romantike. Najbolj pa sva si nasprotovala v pogledih na socialno stališče slovenskega literata. On se je s posebnim ponosom smatral za prvega poklicnega pisatelja in žurnalista med Slovenci, to se pravi za literata, ki živi izključno ob pisateljevanju. Jaz sem dokazoval zmotnost njegovega vidika, češ, da je slovenski književni konsum premajhen za poklicno literaturo. Slovenski literat in umetniki morata biti 'dvopoklicna', imeti morata torej še 'krušen poklic', s katerim redita svojo umetnost. Opozarjal sem ga na žalostno Levstikovo usodo, če samo poklicni žurnalisti zasedejo vso literaturo in zapro pot vsem drugim, svobodnim literatom …"

Pridno nadaljevanje študija
Mesečna revija Jug zaradi pomanjkanja sodelavcev in izredno radikalnih stališč svojega glavnega teoretika Franca Derganca ni mogla dolgo vztrajati. Izšlo je le sedem številk tekočega letnika 1901. Mlademu študentu Dergancu pa sodelovanje pri tem glasilu ni v učnem pogledu prav nič škodovalo. Redno je namreč opravljal vse obveznosti na medicinski fakulteti. Pozneje je o tem zapisal: "Iz pedagoških ozirov in v spodbudo mladim medicincem omenjam mimogrede, da sem tisto leto klub napornem delu v uredništvu napravil vse predmete II. rigoroza z odliko. Dokaz, da se mlad akademik lahko literarno ali kulturno udejstvuje, obenem pa vestno izpolnjuje študijske obveznosti."

Franc Derganc je svoj študij medicine zaključil z diplomo 22. julija 1903. Vmes je tudi služil vojaški rok na Dunaju in v Pragi, po diplomi pa je služil še kot vojak - asistent v Trstu. Potem se je nekaj časa izpopolnjeval na različnih klinikah.

Sprva pa se je seveda moral prilagoditi težavam, ki so ga čakale ob koncu študija. O tem je pozneje potožil: "Mladi zdravnik pozna medicino samo v teoriji. Kako pa izgleda medicina tam zunaj v istini, v vsakdanjem življenju, od katerih posebnosti v bolnikovi in v lastni osebi, od katerih reakcij tekmujočih tovarišev pa so odvisni zdravilni uspehi, o vsem tem ne črkne niti knjiga niti klinika. Kar najbolj zanima vedoželjnost mladega zdravnika, kar mu je za uspešno izvrševanje poklica najpotrebnejše, to mora šele sam, 'kot samouk', prepuščen sam sebi in svojim prirodnim instinktom, preizkušati do smrti, preizkušati v neprestanem nihanju med osrečujočimi uspehi in uničujočimi porazi …"

Franc Derganc je v letih 1904 in 1905 najprej deloval kot aspirant na dunajski kliniki prof. Wertheima in delno pri doc. dr. Schnitzlerju. Dne 1. aprila 1905 je postal operater na kliniki profesorja Chrobaka, kjer je ostal do 1. oktobra tega leta. Natanko leto dni je potem deloval pri prof. dr. Eiselbergu. Nato pa je oktobra 1906 odšel na izpopolnjevanje v tujino. Obiskal je klinike v Nemčiji, na Danskem in v Švici. Potem pa se je leta 1907 končno vrnil v Ljubljano, ki jo je zapustil pred dobrim desetletjem.

Na slabem glasu zaradi Juga
Glavni razlog, zakaj se Franc Derganc ni takoj po končanem študiju vrnil v domovino, je bil v tem, da se je zaradi pisanja v Jugu zameril obema poglavitnima političnima taboroma na Slovenskem. V tem listu je namreč zapisal, da je "plemenita in požrtvovalna slovenska inteligenca postala trenutna žrtev klerikalnoliberalnega terorja in moralno degeneriranih političnih voditeljev iz filozofske same nevednosti, iz nepoznanja resnice".

"Zato sem smatral," piše pozneje, "duševno preobrazbo v smislu spoznavne kritike in filozofije radikalnega progresizma, razvoja in napredka za edino zdravilo napredne in klerikalne javnosti: Rastoči progres ( napredek) v spoznavanju resnice , v socialno ekonomski organizaciji se mi je videl tisti skupni in stični princip, ki utegne strniti vse Slovence in naposled vse Slovane v enotno fronto …"

Dobromisleči nasveti mladega medicinca v Jugu pa slovenskim narodnim veljakom na obeh straneh političnega polja niso bili nič kaj všeč. Derganc se spominja: "List je svoje prepričanje ostro podčrtal s tem, da se je postavil na nevtralno, nadstrankarsko politično stališče ter z brezobzirno bojevitostjo pobijal zmote obeh političnih strank. Mladi slovenski radikalizem ni bil kar nič povšeči 'Slovenskemu Narodu', zvezanemu tedaj z renegatom in nemškutarjem baronom Schweglom, zato ga je razkričal za klerikalca, nasprotno je zavaroval 'Slovenec' svoje ljudi s sumničenim liberalcem."

Pri kakem drugem narodu bi se zadeve hitro zgladile, pri Slovencih pa je šlo drugače. In Derganc je to občutil na lasni koži: "Meni pa je bilo hudo, dobro sem poznal domačo strankarsko zagrizenost, ki mi je s takim protislovnim sumničenjem onemogočila in zaprla povratek v domovino. Miroslav Malovrh, urednik Slovenskega naroda se je čutil osebno prizadetega, ogorčeno mi je zaprl vrata v liberalno trdnjavo in obljubil posebno maščevanje, zato sem sklenil, ostati v tujini in se kot zdravnik posvetiti klinični karieri …"

Tako je Franc Derganc ostal na Dunaju in čakal ugodno priložnost, da se vrne v Ljubljano. Leta 1906 pa je končno le dobil povabilo ljubljanskega primarija Šlajmerja, ki mu je obljubljal mesto asistenta na "kirurgičnem oddelku" tamkajšnje bolnišnice. Dunajski slovenski prijatelji so mu svetovali: "Živel boš zase in samo za svoj poklic, a v politiko se ne boš mešal …"

Mladi zdravnik v Ljubljani
Po vrnitvi v Ljubljano se je mladi doktor Franc Derganc leta 1907 zaposlil na "kirurgičnem oddelku" tamkajšnje deželne bolnišnice. Kakor že na Dunaju se mu je tudi tu hitro uspelo vključiti v delo zavoda. Poleg tega pa se je želel v svojem poklicu še nadaljnje izpopolnjevati. Zaradi uspešnega sodelovanja so ga leta 1908 poslali na šestmesečno študijsko popotovanje. Obiskal je Dunaj, Berlin in Pariz. S tega popotovanja se je prek dopisov za časopisje občasno oglašal tudi v Ljubljano.

Doktor Derganc se po vrnitvi v domovino resda ni več ukvarjal s politiko, misli na širše družbeno delovanje pa seveda ni opustil. Osredotočil pa se je zgolj na medicinske zadeve. Tako se je kmalu spoprijateljil z dr. Janezom Evangelistom Krekom, duhovnikom, poslancem in vodjo krščanskosocialnega gibanja. Pripravil je vrsto člankov za katoliške časopise in za božič leta 1908 prav s popotovanja, ko se je mudil na Dunaju, poslal enega izmed poučnih člankov z naslovom Naše javno zdravstvo.

Po izpopolnjevanju na tujih klinikah pa je uspešno zdravniško delo pokazal tudi v Ljubljani. Nič čudnega, da je bil tako 1. decembra 1910 že imenovan za primarija II. kirurškega oddelka ljubljanske deželne bolnišnice. Naslednje leto pa je prevzel vodstvo I. kirurškega oddelka, svoje prejšnje mesto pa prepustil kolegu Stojcu. Načrtoval pa je tudi samostojno zasebno zdravniško ordinacijo, ali bolje rečeno, kar sanatorij in tudi to mu je uspelo v sorazmerno kratkem času.

Sanatorium Emona
V dokaj odmaknjenem delu ljubljanskega središča je na začetku drugega desetletja prejšnjega stoletja zrasla krasna secesijska zgradba, ki jo je projektiral arhitekt Valentin Scagnetti. Ob kopanju temeljev zanj, nasproti znanega ljubljanskega hotela Štrukelj (do pred kratkim Turist), so našli starorimske ostaline in morda je prav to bodočega lastnika stavbe primarija Derganca navdihnilo, ko je izbral zanjo primerno ime. Odločil se je za Sanatorium Emona. V njem je z ženo Hedviko, rojeno Tauber, osnoval moderen medicinski zavod in bivališče za svojo mlado družino.

Sanatorium Emona, na Komenskega št. 4, je ponujal številne medicinske usluge. Bil je namenjen kirurškim posegom in zdravljenju notranjih bolezni. Bil pa je tudi porodnišnica.

Uspehi doktorja Derganca
Ob svojem rednem delu na čelu enega izmed kirurških oddelkov ljubljanske deželne bolnice, ob zdravljenju in operacijah v zasebnem sanatoriju Emona, kjer je delo opravljal z odliko, pa doktor Derganc ni pozabil na svoje prosvetljiteljsko delo. Tako je še naprej pisal strokovne članke za domače ter tuje revije in časopise. Ker je bilo tiste čase vnetje slepiča ena izmed pogostih bolezni, je svoje izkušnje pri zdravljenju te tegobe opisal v nemškem listu. Za slovenske bralce pa je o tem pisal v katoliškem dnevniku Slovenec, članek (seveda z obvezno navedbo vira !!!) pa je potem na začetku leta 1913 ponatisnilo še učiteljsko liberalno "Domače ognjišče".

Tegoba in nadloga - vnetje slepiča
Medicinska literatura je bila v tistem času namenjena le strokovnjakom, preprosto ljudstvo pa mnogokrat žal ni vedelo niti to, kje je posamezen telesni organ. Tudi o slepiču ni bilo kaj dosti znanega, ljudje so le tarnali, da jih boli trebuh. Doktor Derganc pa je dokaj nazorno razložil, kako je s to zadevo:

"Slepič je 5 do 15 cm dolgo, tenko, glisti podobno črevesce, priraščeno na spodnji konec debelega, slepega črevesa, katero leži v desnem spodnjem trebuhu. Govoriti moramo torej pravilno o vnetju slepiča (apendicita), in ne o vnetju slepega črevesa. Vnetje slepiča je močno razširjena bolezen tako, da ima koncem četrtega desetletja komaj polovica ljudi normalen slepič… Rečemo torej lahko – kar velja tudi za tuberkulozo - da je apendicita tako razširjena in pogosta bolezen, da skoro vsak človek enkrat zboli za njo in sicer večinoma brez vsake nevarne posledice …"

Nato bralcem priporoča čimprejšnje zdravljenje ob prvih znakih bolezni, ki jih nazorno opisuje. Navaja tudi vzroke te bakterijske bolezni, ki veljajo še danes: "Civilizirani narodi uživajo preveč mesa. Meso daje malo blata; vsled tega opeša črevesno mišičje in povzroči kronično zaprtje (obstipacijo). Zastarajoče mesno blato draži črevesno sluznico do vnetja; a v zastajajočem mesnem blatu se bakterije hitreje plodijo nego v rastlinskem blatu. Prirodni narodi žive iz večine ob rastlinski hrani, katera daje težko, obilno blato in tako jači črevesne mišice; evropske šole, pisarne in delavnice ovirajo normalno in pravočasno opravljanje telesne potrebe. Zmešana hrana s pičlim mesom, redna stolica varuje po tej razlagi apendicito in hudomušneži navajajo, da ustavi sedanja mesna draginja najuspešneje naraščanje in množenje bolezni."

Dodatno pisanje o Dergančevem uspehu
Franc Derganc je za domače bralce o bolezni vnetja slepiča seveda pisal na preprost način. Svoje strokovne ugotovitve pa objavil v tujem časopisju. Najuglednejša nemška kirurška revija Zentralblatt für Chirurgie je prinesla njegov članek, v katerem je obrazložil svojo izvirno metodo operacije slepiča. S tem je vzbudil nemajhno pozornost, in ker po navadi velja, da doma uspe le tisti, ki ga najprej opazijo v tujini, so tudi Derganca začeli častiti prav zaradi uspeha zunaj domačih logov. Bil je deležen pozornosti v dnevnem časopisju, v četrtek, 20. marca 1913, na pragu pomladi pred stotimi leti, pa ga je počastil edini tedenski ilustrirani list Slovenski Ilustrovani Tednik, ki je objavil tudi njegovo fotografijo. Doktor Derganc se sicer zaradi svojega uspeha ni prebil na prvo stran, kakor bi si seveda zaslužil, vendar pa je bila že ocena njegovega dela med političnimi, športnimi in kulturnimi dosežki tedanjega časa resnično svetla izjema. Takole so med drugim zapisali v dvanajsti številki tega letnika: "Ta razprava je vzbudila med zdravniki splošno pozornost in priznanje in se posebno angleški medicinski listi obširno bavijo z dr. Dergančevo originalno novo metodo operacije na slepiču... Poročali so o njej tudi nekateri slovenski časopisi (Domače ognjišče i. dr.) Mimogrede omenjamo, da je primarij dr. Fr. Derganc obogatil vsled svoje neumorne pridnosti naše stolno mesto z elegantno, prav umetniško stavbo in izdatno prispeval tujskemu prometu Ljubljane z ustanovitvijo prvega privatnega slovenskega privatnega zdravišča 'Sanatorium Emona'…. Tudi kot pesnik in pisatelj si je g. dr. Fr. Derganc pridobil častno mesto v slovenski književnosti. Izdajal je svoj čas revijo 'Slovenski Jug' ter bil sotrudnik 'Ljubljanskega Zvona' in drugih revij."

Poleg Slovenskega Ilustrovanega Tednika pa je istega dne, 20. marca 1913, o Dergančevem podvigu pisal tudi štajerski tednik Slovenski gospodar, ki pa je podrobneje opisal bistvo Dergančeve operacijske metode:

"Operacija slepiča sicer ni težavna, ako se bolnik posluži pravočasno spretne zdravniške pomoči. Ali drugače je pri zastarelih slučajih ali pa, če je slepič zraščen z drugimi črevesi. Najboljši zdravniki sveta so se v tem oziru že posvetovali in priobčevali v listih spise o operaciji slepiča. A do dobrega primernega načina operacije ta zdravniška posvetovanja niso privedla. Sedaj se je oglasil tudi slovenski zdravnik dr. Derganc, vodja ljubljanske deželne bolnišnice, in objavlja v nekem odličnem nemškem zdravniškem listu sestavek, kako se lahko izvrši operacija slepiča tudi v slučaju, če je isti zaraščen med druga čreva. Način , kako dr. Derganc izvršuje operacijo slepiča je zelo priprost in ter omogoča in olajša operacijo tudi v najnevarnejših slučajih. Način operacije obstoji v kratkem v tem, da se na koncu ali v vznožju slepiča prereže tista tenka kožica, ki pokriva zunanjo površino vsega drobovja. Potem se pa potegne slepič iz zarastlin kakor prst iz rokavice."

Do razpada monarhije
Leta od 1910 do 1914 pomenijo vrhunec Dergančevega medicinskega delovanja. Napredoval je v svoji matični deželni bolnici, ustanovil zaseben zdravstveni zavod ter s strokovnim delom in poučnimi članki prispeval k ozaveščanju preprostega prebivalstva in medicinskih veščakov. Imel pa je tudi čas, da se je posvečal svojim duhovnim razmišljanjem. Modroslovje, filozofija, je bilo poleg poezije njegova davna ljubezenska tema, odkar je kot mladenič tretjega razreda gimnazije začel prebirati dela slavnega Emanuela Kanta. O tem v eni izmed svojih knjig zapiše: "Začudeno se vpraša marsikdo: zdravnik in filozof? Pritajeno zveni iz ironičnega vprašanja dvom, ali je to sploh mogoče ali celo dopustno? V starem veku je bilo to drugače, kakor sklepamo iz Hipokratove definicije: zdravnik je bogu podoben mož, ki je obenem filozof."

Derganc pa se filozofiji ni posvečal le obrobno, ampak je v časopisju objavljal tudi svoja spoznanja. S tem je začel že leta 1901 v svojem mesečniku Jugu in potem nadaljeval še v drugih listih.

Ko je leta 1914 izbruhnila svetovna vojna, je bilo oteženo tudi njegovo poklicno delo. Dne 28. julija 1914 je moral nastopiti vojno službo, v kateri je ostal do konca svetovne vojne. Dodatno pa so ga zaposlili tudi kot izvedenca pri vojaških sodiščih. Kljub temu pa je našel čas še za filozofska razmišljanja in tako je leta 1917 v Ljubljanskem zvonu objavil svoj spis o francoskem filozofu Henriju Bergsonu. Med prvo svetovno vojno se je znova zbližal z Ivanom Cankarjem, ki ga je vztrajno zalagal s cigaretami. Derganc - sicer nekadilec - jih je dobival kot vojni zdravnik, Cankar - verižni kadilec - pa je zaradi omejitve prodaje pogosto ostal brez njih.

Med obema svetovnima vojnama
Leta 1922 sta se v ljubljanski deželni bolnici združila oba kirurška oddelka. Vodstvo v novi enoti je prevzel primarij dr. Franc Derganc in ga uspešno opravljal do upokojitve leta 1932, ko je dopolnil starost 55 let. Leta 1929 je ustanovil - in prvo leto tudi urejal - prvi slovenski strokovni medicinski list Zdravniški vestnik, ki izhaja še danes. Leta 1930 pa se je odpravil še na študijsko popotovanje na Dunaj, v Prago, Dresden, Leipzig, Berlin, München, Zürich in Innsbruck.

Po upokojitvi pa je svoje bogato znanje delil z zdravniki svojega sanatorija Emona, kjer je še vedno opravil kak medicinski poseg.

Upokojenska leta so doktorju Dergancu prinesla več časa, da se je posvetil še drugim ljubiteljskim tematikam svojega življenja. Tako sta izšli dve modroslovni knjigi: Borba zapada in vzhoda, 1936, (tudi v češčini) in Svetozor (leta 1936), v katerih razpravlja o zanimivih življenjskih tematikah.

Smrt na pragu nove dobe
Življenje klenega Belokranjca, zdravnika, pesnika in filozofa pa se je končalo na dokaj prozaičen način. V času ko bi lahko še strnil svoja dognanja in oznanil še kako spoznanje iz prejšnjih let, se mu je dogodila nesreča. Spomladi leta 1939 je nesrečno padel in si zlomil nogo. Pri zdravljenju je zbolel še za pljučnico in umrl 30. junija 1939, star šele 62 let. Zapustil je sedem otrok, od katerih so kar trije sinovi postali zdravniki.

Dergančev Sanatorium Emona je bil po drugi svetovni vojni podržavljen, leta 1963 pa prepuščen Slovenskemu zdravniškemu društvu. Njegovo rodno domačijo v Semiču pa so potomci pred kratkim podarili Zvezi paraplegikov Slovenije.

Franc Derganc je leta 1976 v ljubljanskem Štepanjskem naselju, v smeri proti Golovcu, dobil svojo ulico, novogoriška bolnišnica Dr. Franca Derganca pa ni posvečena njemu, ampak njegovemu istoimenskemu sinu (1911-1973).

O pisateljih in sebi
Franc Derganc je imel o pisateljih posebno mnenje: "V prvi vrsti sedijo "nesmrtniki", v drugi sedijo tisti trpini, ki so si izbrali pisateljevanje za poklic, v tretjo vrsto pa mečejo vse tiste, ki pišejo iz nekega duhovnega športa in osebne zabave brez višjega namena in načrta. Nekateri se zabavajo pač z lovom, igro, avtomobilizmom, turistiko itd., drugi pa z isto pravico in potrebo s pisateljevanjem in verzifikacijo. V to zadnjo in skromno skupino sodim tudi jaz."

Ni kaj reči, mož je bil dokaj samokritičen, slabo poznavanje njegovega življenja in dela, ki ga je spravilo na obrobje zgodovine, pa dokazuje, da se pri tej oceni ni kaj dosti zmotil. To dokazuje tudi dejstvo, da so nekatere pesmi tistega časa doživele vrsto uglasbitev, Derganca pa se je kljub veliki tovrstni beri spomnilo le nekaj domačih skladateljev starejše dobe.