22. avgusta 1908, pred 100 leti, se je v mestecu Chanteloup-en-Brie rodil eden največjih fotografov vseh časov; umetnik, čigar posnetki so danes "študijsko gradivo" fotografov globalizirane družbe. V objektiv je ujel večino velikih političnih preobratov 20. stoletja: špansko državljansko vojno, osvoboditev Pariza l. 1945, študentske demonstracije leta 1968, revolucijo na Kitajskem, umor Gandija in gradnjo berlinskega zidu. "Spotoma" je našel tudi čas za portrete Sartra, Picassa, Colette, Matissa, Ezre Pounda in drugih - toda med najslavnejše še vedno spadajo njegovi posnetki vsakodnevnega življenja, mimobežni trenutki, ki jih je zabeležil s svojim fotoaparatom.

Na lovu za "odločilnim trenutkom"
Ob omembi njegovega imena ne moremo mimo koncepta "odločilnega trenutka", kakor je sam poimenoval hip, v katerem je treba pritisniti na sprožilec. Trdil je, da se usodni klik, če hočeš res dobro fotografijo, ne sme zgoditi niti milisekundo prej ali pozneje, "odločilni trenutek" pa lahko ujameš le, ko se "glava, oko in srce uskladijo". To je bila tudi ključna misel ene izmed njegovih knjig, Cartier-Bresson: The Decisive Moment (1952). Svoja dela je Bresson namreč pogosto pospremil s komentarji in razpravami o teoriji in praksi v fotografiji.

Prvi fotograf v Louvru
Umetnikova dela so objavljali v svetovno najbolj znanih in priznanih revijah, njegove fotografije pa lahko najdemo tudi v vseh vodilnih umetnostnih muzejih v Evropi in ZDA. Za njegovo najbolj znano razstavo velja postavitev Odločilni trenutek, ki je bila prva fotografska razstava, ki so jo sploh postavili v Louvru.

S svojim fotoaparatom (35-milimetrsko Leico) si je pot utrl na Kitajsko, v Indijo, Mehiko in v strelske jarke druge svetovne vojne, kjer je nekaj časa veljal za mrtvega. A izkazalo se je, da je bil "le" v nemškem ujetništvu. Po dveh neuspelih poskusih je pobegnil iz taborišča in sodeloval v odporniškem gibanju. Po vojni se je spet popolnoma posvetil svojemu poklicu in bil eden izmed ustanovnih članov prve fotografske agencije, Magnum Pictures, ki je delovala v Parizu in New Yorku.

Fotograf je humanist
Cartier-Bresson je imel še posebej v čislih novinarsko fotografijo, kjer je treba pogosto z eno samo fotografijo povedati vso zgodbo. Verjel je v socialno vlogo fotografije: nekoč je dejal, da je občutek za človeško dostojanstvo osrednja značilnost vsakega dobrega fotoreporterja in da sta za uspešen posnetek potrebna razumevanje in ljubezen do ljudi.

Leta 1968 se je od svoje prve ljubezni delno obrnil k risanju in slikarstvu, v sedemdesetih se je kot fotograf upokojil in od leta 1975 razen občasnega portreta ni posnel nobene fotografije. To je obenem tudi leto, ko je imel svojo prvo samostojno slikarsko razstavo. Umrl je šele vrsto let pozneje, le malo pred svojim 96. rojstnim dnevom (3. avgusta 2004).
Ana Jurc