Pred nekaj dnevi sem zapisala misli, ki so se mi porodile ob prebiranju sicer že lansko pomlad predstavljenega dokumenta Ljubljana 2025, Predloga prostorske vizije dolgoročnega razvoja mesta. Ker se mi je sicer skopo besedilo, ki napoveduje preoblikovanje Ljubljane v vseslovensko metropolo, sonaravno in idealno mesto, opremljeno s seznamom predvidenih projektov do leta 2025 zdelo še najbolj podobno prispevkom zanosnih utopičnih socialistov iz prvih desetletij 19. stoletja in ker obenem nisem bila povsem prepričana, da je moja sodba pravilna, sem za mnenje o viziji ter o razvojnih obetih arhitekture in urbanizma v Ljubljani povprašala tudi ljubljanskega podžupana Janeza Koželja in Boštjana Vugo iz arhitekturnega biroja Sadar Vuga Arhitekti.

Povsem prvi ljubljanski vizionarji
Če se je meni besedilni vizije Ljubljana 2025 zdel izredno pavšalen in na v najboljšem primeru nepopolnem poznavanju življenjskih navad in želja Ljubljančanov (tudi potencialnih prebivalcev Ljubljane iz drugih predelov Slovenije) osnovan obet preobrazbe Ljubljane v živahno vozlišče evropske urbanosti 21. stoletja in četudi je njegovo presplošnost, nejasen prikaz tega, kaj Ljubljana sploh je in kaj naj bi po realizaciji vizije Ljubljana bila, izpostavil tudi Boštjan Vuga, Janez Koželj meni, da je ravno ta vizija najpomembnejši dokument za razvoj Ljubljane sploh, obenem pa je tudi povsem prva zapisana vizija razvoja Ljubljane.

Projekti, ki porajajo nadaljnji razvoj
Bistvo vizije je po Koželju, ki je tudi organiziral in vodil delavnico, na kateri je 30 strokovnjakov z različnih področij oblikovalo prioritete razvoja Ljubljane, seznam 93 projektov, ki naj bi bili uresničeni do leta 2025. „To pa zato, ker smo jim dali tudi letnico, kar je po mojem mnenju zelo pogumno dejanje, in ker so ti projekti razporejeni po prioritetah in po svojih sinergijskih učinkih povezani med sabo,“ pravi Koželj, ki doda, da je bil ravno pričakovani razvojni učinek posameznega projekta, njegov potencialni prispevek k razvoju Ljubljane kot celote, tisti kriterij pri definiranju projektov.

Spomin na beneški arhitekturni bienale leta 2006
Ob tem sem se že sama nekoliko spomnila na čas pred dvema letoma, ko sem v roke prvič dobila predstavitveno besedilo projekta Formula Nova Ljubljana, s katerim je med drugim studio Sadar Vuga Arhitekti leta 2006 Slovenijo predstavljal na beneškem arhitekturnem bienalu in ki je obenem tudi vodilo studia pri načrtovanju projektov, ki bi jih veljalo vnesti v urbanistično tkivo slovenske prestolnice. Nisem bila edina. Tudi Boštjan Vuga mi je dejal, da se mu zdi vizija „v nekih vidikih nekakšno nadaljevanje naše Formule Nova Ljubljana“.

Ta očitna sorodnost med obema projektoma je vsaj eden od razlogov, da sta oba arhitekta podobnih nazorov o razvojnih težavah Ljubljane in ključu do začetka razreševanja le-teh. Kot zaledje večine z razvojem prostorske dimenzije Ljubljane povezanih težav tako Koželj in Vuga izpostavljata to, da se dolga leta v Ljubljani pravzaprav sploh ni gradilo. Ljudje, ki sicer v Sloveniji že tradicionalno gravitirajo h konzervativnosti in ki jih muči poudarjeni strah pred spremembami, so tako postali še bolj 'sumničavi' do vsake spremembe in jo povezujejo predvsem s kapricami vsakokratne nove oblasti, z uničevanjem tradicije in s pretresi v vsakdanjiku, ki jih avtomatično povezujejo z neudobjem.

Definiranje identitete Ljubljane za 21. stoletje
To 'zatohlo' miselnost skuša vizija Ljubljana 2025 razbiti; njena gesla imajo, tako Koželj, „posebno motivacijsko vlogo, kajti okoli njih so potem nabrane vrednote, ki naj bi jih mesto zasledovalo skozi več mandatov“. Ljudje naj bi spoznali, zakaj so spremembe potrebne in kaj bodo mestu prinesle. Jasno mora biti predstavljeno, kaj je na Ljubljani posebnega in kaj od tega velja razvijati naprej; predstavljeno mora biti, kako na teh temeljih oblikovati Ljubljano v prepoznavno mesto in posledično v nekakšen samostojni generator kapitala; kapitala, ki bo prišel iz tujine, in kapitala, ki se bo nastajal v novih razvojnih toriščih, katera predvideva vizija. V tem smislu Koželj poudari: „Bistvo vizije je, da se izoblikuje neka identitetna slika tega mesta, tako da se iz tega mesta izvleče tisto, kar to mesto ima in kar so njegove prednosti v primerjavi z mesti, s katerimi si ne deli le geografskega omrežja, ampak s katerimi se tudi zaradi primerljivih velikosti nahaja v skupnem omrežju.“

V srednjevelikem mestu za oblast ni počitka
Identifikacija teh primerjalnih prednosti Ljubljane, ki jih je mogoče in potrebno razvijati prek bistroumno zasnovane vizije prostorskega razvoja, je zato tudi ena od ključnih nalog vsakokratne mestne oblasti. Impulz mestnih oblasti je še toliko pomembnejši, ker je Ljubljana srednje veliko evropsko mesto, v katerem primanjkuje kritične mase, ljudi, ki bi po lastni inerciji spodbujali razvoj mesta oziroma, kot pravi Vuga, je „potrebno skrbeti za to, da se nenehno gradi nova plast, da je dinamična struktura nenehno živa“.

Kritična masa, ki sama sebe ne prepozna
V Ljubljani je zaradi specifičnih vrednot Slovencev in z njimi povezanega 'pogleda v preteklost namesto v prihodnost' ta problem še toliko bolj izrazit. „Premalo je kritične mase, ozaveščenih meščank in meščanov, ki bi na podlagi skupnih vrednot in ciljev soupravljali mesto. Te zavesti je v tem mestu premalo. To mesto sicer ima torišča urbanosti ali mestnosti, prebivalstvo pa še vedno živi po neurbanih vzorcih življenja. To mesto z ljudmi, katerih pričakovanja so izrazito konzervativna in ki bi radi predvsem le ohranili to, kar je, ni ustvarjalno. Mi moramo zato ustvariti ustvarjalni milje. Ljubljana sicer ima zasnovo za to, saj je kulturno, znanstveno, univerzitetno.mesto, vendar pa ta kritična masa ni povezana. Sama se ne opredeljuje, se ne prepoznava kot neka skupnost, razvoja koalicija, ki bi vizijo razvoja vzela za svojo in bi jo skušala skozi več mandatov razvijati, ji slediti.“

Pogled, zamrznjen v času
Morda nekoliko naiven pogled, pa vendar se mi je vedno nekako zdelo, da je naloga oblasti upravljanje mesta, države ali katere koli druge politične enote 'po meri ljudi'. Končni cilj so vedno srečni ljudje, in če je za te v Ljubljani, kot temu pravi Koželj, simptomatičen „zamrznjeni pogled na mesto“, skoraj trmasta želja, da vse ostane tako, kot je, zakaj jim ne bi ustregli? Zakaj uveljavljati spremembe, ki si jih meščani ne želijo?

„Ali naj potem vse pustimo?“ na moje morebiti nekoliko nerelevantno vprašanje odgovori Koželj in doda: „Naše delo stremi k temu, da bi to mesto, njegovi ljudje spremenili predstavo o sebi. To mesto se namreč kaže preveč konzervativno, da bi lahko razvijalo z dinamiko, značilno za druga slovenska mesta, kot so Koper, Nova Gorica ali Maribor. Funkcija vizije je 'premikanje zavesti', ki je preveč obotavljiva, in ustvarjanje skupnosti, ki bi sledila razvoju.“ Morda še večjo edukativno moč kot sama vizija bi imela realizacija vsaj enega projekta, ki bi ljudi ponovno postavila v sicer za sodobno mesto normalno stanje nenehnega spreminjanja. „Menim, da je to mesto tako zaostalo, da je v tem trenutku treba realizirati vsaj enega od projektov, tudi če ta morda ni idealen. Saj idealnih rešitev ni, so le tiste, ki se uresničijo. Lahko so optimalne v nekem segmentu časa. Iskanje stalno idealnih rešitev pa pelje v nemoč in stagnacijo.“

Slaba arhitektura ali dogodka ni bilo
S tem, da je v kontekstu ljubljanske stagnacije veliko že to, da se sploh začenja graditi, se strinja tudi Vuga, ki pa meni, da to vendar ni dovolj, da samo 'prevzgajanje' Ljubljančanov vendar še ne obljublja preobrazbe Ljubljane v sodobno mesto. „Jaz ne mislim tako kot Koželj, da je presežek že to, da se sploh gradi, za mene je pomemben končni rezultat. Če bodo objekti arhitekturno nezanimivi, povprečni, nezanimivi za domačo in tujo javnost, potem se ne bo nič zgodilo. Menim, da mora biti končni imidž teh objektov sredstvo, ki bo obrnilo miselnost ljudi.“

Komisija za lepoto
In do tega, da bo tudi končni rezultat presežek, je še dolga pot. Do cilja morda nikoli ne bomo prispeli. Predvsem zato, ker po slovenski zakonodaji nihče nima pravice, vplivati na videz objektov. Kot poudari Koželj, je edina možnost za vsaj malo nadzora nad izrazom arhitekture natečaj. Boljša in dolgoročnejša rešitev bi bila uvedba prave institucije, ki bi preverjala estetsko kakovost načrtovanih projektov. „Naša stroka si želi in si prizadeva, da bi v Sloveniji uvedli tako imenovanega mestnega arhitekta in mestnega urbanista ali vsaj neko komisijo, ki bi lahko odločala o ključnih vprašanjih videza mesta.“

Idejo podpira tudi Vuga, ki pa obenem poudari, da lahko takšna ustanova koristi le, če so njeni člani zavezani razvoju: „Zelo pomembno bi bilo, da takšen svet v Ljubljani ne bi bil konzervativen, kot se je to na primer zgodilo v Berlinu, ki je konec 20. stoletja nastajal na matrici starega Berlina izpred 2. svetovne vojne. To se je razumelo kot kvaliteta. Mislim, da si morajo člani takšnega sveta želeti novo, odprto mesto, kjer je možen eksperiment. Le to bi lahko predrugačilo Ljubljano in ji dalo nov pomen, novo vlogo v srednji Evropi.“

Nova država brez svoje arhitekture
V Ljubljani namreč v celotnem obdobju od osamosvojitve ni bila zgrajena ikonična arhitektura, ki bi kot nova plast dopolnila trenutno arhitekturno identiteto Ljubljane, utemeljeno predvsem na Plečniku. V Ljubljani, ki je mlado glavno mesto, po besedah Boštjana Vuge manjka momumentalna struktura, „ikoničnih reprezentančnih stavb, ki običajno delajo glavno mesto, v Ljubljani pravzaprav ni“. In novo državniško arhitekturo Ljubljana, če naj bo prepoznavna prestolnica, potrebuje.

Kakor mora ikonična arhitektura postati tudi značilnost z državo nepovezanih projektov, kajti ravno zato, ker v Ljubljani, kot poudari Vuga, ne bo prišlo do večjih urbanističnih sprememb, morajo biti posamezni projekti tisti, ki bodo definirali novo Ljubljano. „Singularni projekti naj imajo lastnost ikone, naj bodo razpoznavni, zapomnljivi, ustvarjajo naj neko novo sliko, ki prejšnje ne bo izbrisala, pač pa obogatila,“ meni Vuga, s katerim se strinja tudi Koželj, ki sicer prizna, da si on in njegovi sodelavci prvenstveno ne prizadevajo za stvarjanje ikonične arhitekture, če bi ta nastala, pa bi morala biti „vzporedna, druga ikona, ki ne bi preglasila izvorne ljubljanske ikone, Plečnikove Ljubljane“.

Tuja arhitektura že, a ne konfekcijska
Oba sogovornika sta tudi mnenja, da je za ustvarjanje sodobne kakovostne in – naj bo izraz še tako zlorabljen in že skoraj nadležen – presežne arhitekturne plasti, nujno odpiranje Ljubljane svetu. Koželj tako meni, da „je pomembno, da se Ljubljana odpre, privabi kvalitetne arhitekte iz tujine, ki imajo mednarodni sloves. Ljubljana je eno od evropskih mest in nekaj te evropskosti je pogojene z odpiranjem mesta. Le kot tujim vplivom odprto mesto, lahko Ljubljana dobi nekaj svetovljanske identitete, ki bo dopolnila historično bistvo njene identitete.“

Vendar je tudi z 'odpiranjem' Ljubljane treba ravnati previdno. Tuji vpliv za vsako ceno je namreč tako slab kot popolna stagnacija ali podeljevanje posla domačim arhitektom. O tem Vuga spregovori ravno na primeru trenutno že skoraj zloglasnega centra Emonika po načrtih arhitekta Helmuta Jahna. Čeprav Koželj poudarja pomen Emonike kot prvega zares velikega projekta v središču Ljubljane po dolgih letih, ki bi tako utegnil biti prvi vzvod za odpravo 'arhitekturnega zastoja' v Ljubljani, Vuga opozori, da gre v tem primeru za povprečni projekt „komercialnega arhitekturnega biroja iz Anglije. Projekt Emonika bi lahko bil brez problemov postavljen ali v Minsku ali v Pjongjangu, ker nima kvalitet, ki bi izhajale iz tega okolja. Poleg tega gre v tem primeru tudi za popolnoma konfekcijsko arhitekturo, ki ne moreta obogatiti Ljubljane.“

Vizionarstvo in ideološka ubeseditev morda celo na mestu
Čeprav nikakor nisem ena od – preštevilnih - Ljubljančank (in Ljubljančanov), ki nikoli ne pogledajo navzgor in kateri verjetno tudi po več desetletjih življenja v Ljubljani ne znajo povedati niti tega, kolikokotna je tlorisna zasnova stolpnic na Trgu republike, torej tlorisna zasnova ključnih simbolov tako rekoč zadnjega velikega uresničenega arhitekturnega projekta v prestolnici, in čeprav vrsto let spremljam razprave o urbanizmu in arhitekturi v Ljubljani, sem šele po pogovoru z Janezom Koželjem in Boštjanom Vugo ugotovila, kako zares gosto spleten je ljubljanski arhitekturni gordijski vozel in da v jedru te kolobocije tiči predvsem miselnost Ljubljančanov. Sama sicer še naprej dvomim o uresničljivosti vizije Ljubljana 2025, vendar pa sem ravno zaradi zadnjega omenjenega poudarka – 'zakrknjene' miselnosti Ljubljančanov – nekoliko manj nastrojena proti po mojem mnenju utopični formulaciji besedilnega dela vizije. Sredstvo ideoloških bojev so vedno bila vznesena besedila, in kakor kaže, je razprava o preobražanju Ljubljane v sodobno prestolnico le še en ideološki boj. Slovenci jih imam(j)o radi, pa čeprav hromijo napredek.

Polona Balantič