Še pred dnevi smo pisali o najnovejši najdbi, Monetovem olju na platnu (krajine z londonskim mostom), Renoirjevem bronastem kipu in risbah s podpisi Gauguina, Cezanna in Picassa. Vse to naj bi preiskovalci po natančnejšem ogledu našli v Gurlittovi počitniški rezidenci v Salzburgu. Znano je, da je Gurlitt zbirko podedoval po svojem očetu, ki je med drugo svetovno vojno v imenu nacističnega režima preprodajal "degenerirano" umetnost in z dobičkom polnil državno blagajno (ob tem pa očitno umetnine dajal tudi na stran zase).

Oblasti so na Gurlitta mlajšega postale pozorne že leta 2010, ko je bil po naključju ustavljen na vlaku in se je izkazalo, da ima pri sebi večjo količino neprijavljene gotovine. Leta 2012 so - zaradi suma utaje davkov - preiskali njegovo stanovanje v Münchnu in naleteli na neverjetno najdbo. Za vse skupaj je nemška javnost izvedela šele čez slabi dve leti, ko se je do informacij dokopal tednik Focus. (Nemške oblasti so od takrat na udaru, tako zaradi skrivanja najdbe kot tudi zato, ker še vedno niso izdale popolnega seznama najdenih umetnin.)

Policijska preiskava je pripeljala še do Gurlittove hišice v Salzburgu, kjer so po prvih poročilih našli še 60 del. To število se je pred dnevi občutno povečalo, saj naj bi bile umetnine skrite še za velikimi, težko premičnimi kosi pohištva. Zdaj pa lokalni mediji poročajo, da je 180 del, ki so bila dodana k inventarju Gurlittove zbirke, v resnici povezanih s tretjo nepremičnino, prav tako v Avstriji.

Dunajska televizija Plus 4 je prejšnji teden poročala, da obstaja še tretja hiša v Bad Ausseeju, s katero je povezan Cornelius Gurlitt: družina naj bi jo uporabljala kot skladišče in vse do leta 2012 naj bi bila "natrpana z umetninami". Skupno število do zdaj odkritih umetnin se zdaj vrti okrog 238.

Prirejene informacije za javnost?
Na isti dan, ko se je izvedelo, da obstaja še tretja Gurlittova rezidenca, so avstrijske oblasti priznale, da so v bistvu našle 180 novih umetnin, ki so jih ob prvi preiskavi hiše v Salzburgu "zgrešile", češ da so bile skrite za težkim pohištvom. Hiša ima manj kot 100 kvadratnih metrov. Naključje? Obenem namigujejo tudi, da je morda še več umetnin, za katere za zdaj še ne vedo. Čisto mogoče je tudi, da se bo izkazalo, da so te slike čisto zakonita last Gurlittovega dedka Louisa in niso del v času nacizma nakradenega plena.

Obstajal je tudi Wolfgang Gurlitt
Do zdaj se še ni veliko pisalo o tem, da je imel Hildebrand Gurlitt bratranca Wolfganga, ki je bil prav tako goreč privrženec Hitlerja in dejaven pri pridobivanju "degeneriranih umetnin". Tako kot Hildebrand se je opiral na svoje domnevno judovsko poreklo (oba s Hildebrandom sta imela istega starega starša judovskega rodu), da je prepričal begunce, da jim z odkupovanjem njihovih umetnin - za le majhen delček njihove vrednosti - "pomaga". Nepremičnina v kraju Bad Aussee na Štajerskem je še vedno v lasti družine, včasih pa je v njej živel Wolfgang.

Naključna bližina Hitlerjevega skrivališča umetnosti?
V neposredni bližini pa so seveda tudi rudniki soli, ki segajo še v čase rimskega imperija. Te so nacisti uporabili kot skladišče za približno 6.000 umetnin, ki jih je Hitler tik pred koncem vojne tudi uničil. (To so dogodki, ki jih v nedavni, sicer ne preveč posrečeni zgodovinski drami Varuhi zapuščine obravnava tudi George Clooney.) Zgodovinarji ocenjujejo, da je bila po vojni manj kot polovica slik iz rudnika soli vrnjena njihovim prvotnim lastnikom.

Ta teden se je javnosti oglasil tudi Gurlittov novi odvetnik, Christoph Edel, ki je za Süddeutsche Zeitung povedal, da namerava njegov 81-letni varovanec "vse slike, za katere bo dokazano, da so bile ukradene judovskim lastnikom, njim ali njihovim dedičem tudi vrnil". Tako Edel kot tudi avstrijske oblasti pa še nočejo komentirati morebitnih najdb v Bad Ausseeju.