Toda prav ob njenem izboru se je italijanska kulturna politika domislila, da bo vsako leto razglasila tudi svojo, nacionalno kulturno prestolnico. Letošnja – južnoitalijanski otok Procida – je med deseterico dozdajšnjih najmanjša. Pobuda je v teh letih doživela mednarodno odmevnost, na lokalni ravni pa sprožila vrsto širših družbenih procesov in živahna javno-zasebna partnerstva. Fenomen italijanskih kulturnih prestolnic je raziskal Janko Petrovec.

Ko smo konec januarja obiskali Procido – najmanjšega od Flegrejskih otokov z 10.000 prebivalci – smo pričakovali ognjemet, dočakali pa samo predstavitev priložnostne znamke. Epidemija je začetek dogajanja preložila na pomlad, kljub temu pa so snovalci letošnje italijanske kulturne prestolnice – kot je njen izvršni direktor Agostino Riitano – optimistični.

"Na programu imamo 44 projektov, s katerimi bomo ustvarili približno 150 dogodkov. Razporejeni bodo v obdobju 300 dni. Pri programu bodo sodelovali umetniki iz 45 držav sveta. Kar torej pričakujemo, je veliko pozornosti do različnih panog, ki jih bomo razvili. Programa namreč nismo oblikovali po zvrsteh, zato ga ne delimo v filmskega, gledališkega ali literarnega; namesto tega razvrščamo dejavnosti po področjih, kot so odkrivanje, prenavljanje in vključevanje. V skladu s tem tudi želimo razumeti kulturo: ne gre torej samo za dogodke, ampak predvsem za vzpostavljanje vezi," pove direktor.

Direktor Riitano nato predstavi dinamiko kulturne prestolnice: marčnemu začetku bo sledilo intenzivno pomladno dogajanje, ki pa se bo s poletno turistično sezono umirilo. Jesen bo nato prinesla novo zgostitev.

"Tistim, ki lovijo le velike dogodke, sporočamo, da pri nas ne bo lovišča zanje. Nočemo, da bi otok postal nekakšen disneyland kulturnih dogodkov. Nasprotno, prizadevamo si zlasti, da bi utrdili svojo lastno kulturno identiteto," pravi.

Kultura v širokem pomenu besede, torej. Župan Procide, Dino Ambrosino:
"Najlepše je to, da bomo vse dogodke pripravili skupaj z domačini. Kdor bo prišel na Procido, mora začutiti tudi našo toplino. In to je dodana vrednost, zaradi katere postanejo počitnice v kraju, kot je ta, nekaj posebnega."

Toda kako so se sploh rodile italijanske nacionalne kulturne prestolnice? Odgovor poiščemo pri njihovem pobudniku – večkratnem in tudi aktualnem italijanskem ministru za kulturo Dariu Franceschiniju.
"Zamisel se nam je porodila takrat, ko je Italija sodelovala pri izboru evropske kulturne prestolnice. Za naslov se je potegovalo pet mest. Šlo je za izredno kakovostno tekmovanje. Tistega leta je na natečaju zmagala Matera, toda tudi druga mesta so ob sodelovanju lokalnih skupnosti pripravila kakovostne projektne razdelave. Ker pa smo do evropske kulturne prestolnice pač upravičeni samo vsakih dvajset let, smo si rekli, da bomo uvedli še nacionalno prestolnico."

In tako se je nacionalna prestolnica v svojem prvem letu razdelila med vse evropske poraženke. Leta ’16 jim je sledila Mantova; nato Pistoia, Palermo, Parma in nazadnje Procida.

"Kraji se vsako leto prepričano spuščajo v bitko. Iz leta v leto tudi raste kakovost predstavljenih projektov. Že uvrstitev med najboljših deset je postala uspeh – kot da bi kandidirali za oskarja; seveda je pomembno zmagati, toda mesta se hvalijo že z uvrstitvijo v finale," pove minister.

Mehanizem je razmeroma preprost: kulturno ministrstvo nagradi zmagovalko z milijonom evrov; toda to je šele začetek, ki v lokalni skupnosti sproži vrsto mehanizmov. Minister Franceschini: "Milijon evrov je pomemben, a morda še najmanj. Naziv nacionalne kulturne prestolnice namreč privleče veliko medijske pozornosti in – kot smo videli v teh letih – v mesto usmeri tok turistov."

Z ministrom se strinja župan letošnje prestolnice Procide Dino Ambrosino: "Pri tem milijonu evrov gre samo za izhodišče. Dežela Kampanija nam je potem velikodušno namenila še tri milijone. Tudi občina je nekaj pridodala, tako da imamo približno 4,15 mio evrov sredstev za dogodke".

Kaj ponuja Procida?
Toda pustimo za trenutek dogodke ob strani in se vprašajmo, kaj sploh ponuja letošnja italijanska kulturna prestolnica. Procida ni ne mesto ne vas. Gre za štiri kvadratne kilometre velik, gosto naseljen otok z različnimi naselji, med katerimi ni opaziti mej. "Ob prihodu na Procido stopi obiskovalec v drugo razsežnost: tu vladata počasnejši ritem in sledi preteklosti. Če se boste sprehodili po ulicah, boste zaslišali zgodbe številnih stoletij."

Turizem, zlasti kulturniški, pa je tu še v povojih – župan Ambrosino: "Začeli smo bolj pozno in v senci bolj znanih sosednjih otokov Ischie in Caprija. Toda zamudo smo v veliki meri nadoknadili, saj naš otok zdaj zanima mnoge, ki ga morda prej sploh niso poznali."

Morje ni ovira, ampak pot
Procidi so blaginjo doslej zagotavljali pomorci. Ena od značilnosti otoške morale je zato izrazit matriarhat, ki se je ob očitni odsotnosti moških razvil na otoku; do te mere, da celo znamenito, več stoletij staro procidsko navtično šolo vodijo ženske. Prav tu še danes vzgajajo bodoče kapitane; pomorce s Procide cenijo največji ladjarji sveta, nam pove pomočnica ravnateljice tukajšnje pomorske šole Chiara Lubrano: "Na Procidi nikoli nismo razumeli morja kot oviro, ampak prav nasprotno: morje je za nas pot, po kateri nenehno stopamo v odnose z drugimi ljudstvi. Tako folklora kot narečje vsebujeta vrsto tujih vplivov na procidsko kulturo. Za to so zaslužni predvsem pomorci, ki so znali preseči našo otoškost. Živimo torej na otoku, ki pa je bolj razprt v svet kot kakšna običajna pokrajina."

Nekoč središče trgovskih poti
Šola stoji ob osrednji otoški luki – ob Marini Grande. Deset minut hoje v odločen klanec nas pripelje do Terre Murate – naselja vrh najvišjega od štirih ugaslih ognjenikov otoka. Tu odkrijemo novo etnografsko zbirko, pod njo pa še eno svežo pridobitev, ki je brez kulturne prestolnice ne bi bilo: mestni muzej. Vodi ga Nicola Scotto Di Carlo, ki nas uvede v še eno od procidskih tem – arheologijo: "Med 15. in 16. stoletjem pred našim štetjem se je Procida znašla v središču takratnih trgovskih poti. Potekale so po Sredozemlju: mikenska pomorska ljudstva so plula okoli juga Italije, pa tudi od Sicilije proti našim krajem, ter tu našla primerno mesto za trgovske izmenjave. Njihove sledi najdemo še danes."

Arheološko najzanimivejši je sosedni otoček, rezervat Vivara. Zaradi fevdalnih okoliščin je ostal otok v novem veku nepozidan, zato so se ohranile staroveške ostaline. Toda zaradi spora med državo in zasebnimi lastniki na Vivaro ne smemo stopiti.

"Vem, da trenutno poteka dogovarjanje med obema, da bi tako odprli Vivaro za javnost vsaj v letu evropske kulturne prestolnice."

Toda tudi kulture v ožjem pomenu besede tu ne manjka. Obiščemo, denimo, plažo, kjer sta Michael Redford in Massimo Troisi posnela znamenitega Poštarja. In nato gremo v edino knjigarno na otoku, ki jo upravljata brat in sestra, Natalia in Leonardo Ambrosino.
"V resnici je otok navdihnil že številne pisatelje. Elsa Morante je za svoj Arturov otok, ki je v resnici Procida, prejela tudi nagrado starega. Sem je Alphonse de Lamartine umestil svojo Graziello. Lorenzo Marone je pred dvema letoma izdal svoj zadnji roman, ki se dogaja na Procidi; naslov je Tutto sarà perfetto (Vse bo popolno)," pove Natalia.
Leonardo pa doda: "S kulturno prestolnico bodo na otok prišli ljudje z vseh koncev sveta. To bo zelo privlačno in tudi spodbudno."

Palača D'Avalos – zaklad Procide
Največji dragulj otoka je palača renesančne družine D'Avalos. V 19. stoletju so neapeljski Burboni v njej uredili zapor, ki ga je Italija zaprla šele v osemdesetih. Obnova kompleksa, ki s prizidki in terasastimi vrtovi z očarljivim pogledom proti Neaplju in Vezuvu propada že pol stoletja, je ocenjena na 90 milijonov evrov. Župan Dino Ambrosino: "V okviru kulturne prestolnice smo že pridobili manjši deželni prispevek za palačo. Toda deležni smo velike pozornosti, ki jo bo občinska uprava izkoristila, da bi na koncu dosegla popolno prenovo tega zaklada, kar Palača D'Avalos gotovo je. Z njo lahko otok doživi resničen razvoj."

Kako pomembna je Palača D'Avalos za prihodnost otoka, priča tudi dejstvo, da ima občinska uprava posebnega odbornika, ki se ukvarja samo s projektom njene obnove. Antonio Carannante: "Seveda ni naš cilj, da bi do te dobrine prišli zgolj z javnimi sredstvi. Javni denar je pomemben, toda še pomembneje je najti partnerstvo med zasebnim in javnim. Takšen način lahko potencial kulturne dobrine samo še okrepi."

Odbornik Carannante mimogrede doda, da naj bi del poslopja postal hotel z 200 posteljami. Potreben bo kakšen kompromis, meni, če naj k projektu privabijo dovolj močne zasebne partnerje. Toda celoten kompleks naj bi bil predvsem odprt za potrebe otočanov.

"Gre za dragoceno dobrino, ki bi jo radi v prihodnosti namenili umetnosti in kulturi, pa tudi znanosti. Tu naj bi nastalo središče za trajnostne energetske raziskave. Za to bomo seveda potrebovali različna dodatna financiranja. Upamo, da jih bomo tudi dobili. Vsekakor je pot, ki se nam s tem odpira, zelo zanimiva," še pove Antonio Carannante.

Palačo je letos že mogoče obiskati; nevarnosti, da bi se zidovje porušilo, ni – zagotavljajo. Z ravne strehe in skozi okna se odpirajo široki sredozemski razgledi; med dotrajane zidove so zazdaj naselili eksponate, ki pričajo o življenju zapornikov. Številni so povezani z lanom in platnom, ki so ga proizvajali tu; temu bo posvečena tudi prva razstava kulturne prestolnice. Direktor Agostino Riitano:
"Začeli bomo torej konec marca ali v začetku aprila z odprtjem razstave, ki bo nosila naslov Niti sence in niti svetlobe. Z njo bomo postavili na ogled odnos in povezavo med nekdanjim zaporom in lokalnim prebivalstvom. Rdeča nit vsega je torej nit, ki ni nič kaj metaforična: gre za laneno nit. Zakaj? V zaporu je namreč deloval obrat, kjer so proizvajali laneno platno. Izdelana tkanina je nato zapustila zapor in so jo prevzele prebivalke Procide, ki so potem nanj vezle tukajšnje vzorce. Šlo je torej za močno povezanost med zaporom in otoško skupnostjo, in prav ta povezanost bo osrednji motiv naše prve razstave.

S tem bo torej stekel program naše kulturne prestolnice. Dva tedna pozneje bomo sprožili še enega od osrednjih projektov – Bienale mladih umetnikov Sredozemlja. Na otoku bomo gostili 25 umetnikov iz vseh sredozemskih držav, ki bodo tu predstavili dela s temo skrbnosti. V istem obdobju pa bo še pet drugih umetnikov tukaj bivalo in ustvarjalo umetniška dela site-specific; tudi pri tem projektu spodbujamo ustvarjalce k interakciji z lokalno skupnostjo.
In prav to je osrednja točka našega letošnjega programa: želimo si umetniških del, ki jih bodo ustvarili ali vsaj soustvarili prebivalci otoka."

Ta želja pa se skriva tudi v sloganu letošnje italijanske nacionalne kulturne prestolnice. Glasi se: Procida – cultura non isola. Kultura ne osamlja, torej.

Parma
Poglejmo še v preteklost. Prejšnja italijanska kulturna prestolnica – Parma – se je začela tik pred pandemijo; mesto je nato obdržalo naziv dve leti, pač zaradi epidemijskih ovir. Eden osrednjih odločevalcev je bil tam parmski občinski odbornik za kulturo Michele Guerra: "Mislim, da je Parma v dveh letih italijanske kulturne prestolnice predvsem bolje dojela, kako veliko vlogo lahko igra kultura pri razvoju skupnosti kot takšne. Pandemija nas je prisilila, da se vrnemo k izhodiščnemu premisleku o tem, kaj kultura v našem mestu sploh je. Na koncu smo se zavedeli, kako zelo pomembno je sodelovanje in solidarnost med vsemi ter kako lahko kultura postane tudi oblika pomoči meščanom.
Po dveh letih lahko rečem, da smo izpeljali več kot 1000 različnih projektov. Uspelo nam je rešiti 80 % dejavnosti in finančnih sredstev, ki nam jih je prinesla kulturna prestolnica.

Konec koncev pa zdaj tudi živimo v mestu, ki je dojelo, da je lahko kultura ključ rešitve v težkih časih problemov in napetosti, ki jih je s sabo prinesla pandemija. Ta nauk je največ, kar nam je ostalo po koncu kulturne prestolnice. Zato lahko rečem, da je obračun projekta kljub vsem nevšečnostim zelo pozitiven."

Med letošnjo Procido in lansko Parmo je seveda težko vleči primerjave. Če gre pri Procidi za domala podeželsko okolje manj razvitega juga v specifičnih otoških okoliščinah, pa je Parma eno gospodarsko najbolj razvitih mest severa države. Po koncu nacionalne kulturne prestolnice v tem mestu je zato premisleka vredna predvsem finančna konstrukcija celotne operacije, kakor se je razvila iz začetne donacije v višini milijon evrov, ki jih izbranim mestom – kot smo povedali v začetku – nameni kulturno ministrstvo. Odbornik Michele Guerra:

"Ministrstvo torej prispeva milijon evrov. Temu sledijo dežele, ki tudi same dodajo nezanemarljive zneske; pri nas je dežela Emilija-Romanja prispevala 2 milijona evrov – torej dvakrat več od zneska, ki je prišel z ministrstva. Dežela je k projektu pritegnila še sosednji mesti, Reggio Emilio in Piacenzo, ki sta prav tako kandidirali in ki skupaj s Parmo tvorita široko območje Emilije. Potem se je pridružila še občinska uprava, ki je prav tako prispevala skoraj milijon. Ko pa smo imeli zagotovljena vsa ta sredstva, smo se lotili prepričevanja sponzorjev in zasebnih partnerjev. Iz tega vira nam je uspelo zbrati več kot 3,5 milijona evrov. Še uspešnejši smo bili pri zbiranju sredstev, namenjenih strukturnim investicijam, ki smo jih po zaslugi nacionalne kulturne prestolnice lahko dokončali.
Milijon evrov, ki smo ga prejeli od ministrstva, je na koncu generiral za skoraj 17 milijonov evrov investicij na vsem teritoriju Parme."

Sredstva so šla v restavriranje kulturne dediščine, v boljšo digitalno infrastrukturo, v krepitev socialnih mrež v mestu ter seveda v stotine kulturnih dogodkov preteklih dveh let.

Pod črto: nacionalne kulturne prestolnice so za državo poceni, podeljeni naziv pa sproža več koristnih procesov, kot so spletanje javno-zasebnih partnerstev, čvrsto povezovanje kulture z okoljem ter široka medijska pozornost, ki usmerja tudi tok turizma. Vsekakor: vredno premisleka.

Nova Gorica in Gorica
Če bo letošnji italijanski kulturni pogled usmerjen na južnoitalijansko Procido, se bo prihodnje leto znova usmeril na sever, ko bosta nacionalni kulturni prestolnici dve: Brescia in Bergamo. Uradni Rim hoče s tem postaviti v – upajmo – poepidemijski fokus ravno simbolni mesti trpljenja zadnjih let.

Italijanska kulturna politika pa ob tem ne pozablja na Novo Gorico in Gorico – evropsko kulturno prestolnico leta ’25 – zato, čisto za konec, še pogled v obmejni prostor. Minister Dario Franceschini:

"Tu gre resnično za zelo lepo, evropsko zgodbo o križišču med narodoma. Menim, da se naša naroda dobro poznata, se imata rada in se spoštujeta ter v tem smislu predstavljata dokaz evropske integracije. Zid, ki je tam stal še pred nekaj desetletji, je postal zdaj povod za stike in srečanja. In to je res lepo."