Odločitev države je seveda marsikoga neprijetno presenetila, vendar pa na ministrstvu za kulturo pa pravijo, da je odprodaja le ena izmed možnosti, s katero želijo slovenske kulturne spomenike ohraniti in oživiti. Za grad Borl, ki stoji v bližini Ptuja in ki je v preteklosti zaradi strateške lege ob ogrsko-hrvaški meji odigral marsikatero pomembno vlogo, država pričakuje dobra dva milijona evrov, kar je po mnenju etnologa konservatorja z Ljubljanske filozofske fakultete Vita Hazlerja smešno nizka cena. Ki pa tudi ni edina.

Nakup gradu; zahteven projekt
Kot je za TV Slovenija poročala Alenka Pogačnik, so jezni tudi v Krškem. Tam so za obnovo Šrajbarskega gradu, znanega tudi kot grad Leskovec, katerega glavna stavba je iz 16. stoletja, od države pričakovali 6 milijonov evrov, ne pa odprodaje gradu. Župan občine Krško je tako povedal, da jih čudi dejstvo o prodaji gradu, potem ko se že izselili stanovalce, grad očistili in uredili konservatorski pregled. Damijana Pečnik, direktorica direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, pa pravi, da prodaja ni edina možnost in da je želja vseh boljša prihodnost slovenskih gradov, kar vključuje tudi upravljavca, ki bo za njih tudi skrbel.

Morebitni kupec bo moral tako zagotoviti, da ne bo gradu le obnovil, ampak bo zanj tudi skrbel in mu dal vsebino. Vendar pa to v današnjih dneh ni tako lahka naloga. Pred leti je logaški grad kupil podjetnik Marko Smole, ki pravi, da se tako zahtevnega projekta ne bi več lotil. Danes gradovi služijo predvsem v turistične ali protokolarne namene. Samo za položnice pa je po izkušnjah ministrstva na mesec za povprečen slovenski grad potrebno odšteti od 10 do 23 tisočakov.

Iz zgodovine gradu Borl
Grad Borl je bil prvič omenjen leta 1255, ko ga je ogrski kralj in takratni štajerski vojvoda Bela IV. podelil Frideriku Ptujskemu v fevd. V lasti gospodov Ptujskih je ostal do njihovega izumrtja leta 1438, nato je zamenjal več lastnikov, dokler ga leta1490 ni v roke dobil Jakob Zekel in njegova družina. A so se že po smrti Jakobovega sina Luke za grad začeli slabi časi, vse dokler ga ni leta 1639 kupil Ivan Karel Sauer. Prvima lastnikoma, Ivanu Karlu in Juriju Frideriku, je z obnovo gradu in okolice ter z nakupi posestev uspelo gospostvo približati njegovi nekdanji velikosti in statusu, grad pa sta prenovila in posodobila ter razširila v duhu baročnega načina življenja. Leta 1674 je bila zgrajena kapela Sv. Trojice, pred letom 1681 pa je pod gradom nastal še manjši park s paviljonom. Sauerji so imeli na gradu Borl svoj sedež, zaradi česar so skrbeli tudi za razvoj krajev v grofiji.

V posesti družine Sauer je Borl ostal do leta 1801, ko ga je grof Vincenc pl. Sauer prodal knezu Stanislavu Poniatowskemu, ta pa leta 1803 naprej Jožefi pl. Leslie, ki je na gradu Borl preživela skoraj pol stoletja in je bila po smrti pokopana na pokopališču pri sv. Barbari. Leta 1901 je lastništvo prešlo v roke baronice Adalberte Kübeck, roj. Wurmbrand; med vojnama sta bila lastnika delniška družba Barlin iz Maribora in družina Weiss iz Zagreba. Med 2. svetovno vojno so nemški okupatorji grad spremenili v zbirno taborišče za slovenske rodoljube, od koder so jih pošiljali v izgnanstvo in v taborišča. Danes pa grad bolj kot ne sameva.