V času, ko so požari vse prepogosto uničili tudi cele mestne četrti, je zvonik služil kot opazovalnica, s pomočjo katere so takšne požare čim prej pogasili. Vendar dežurni požarni opazovalec ni stal na dežju ali mrazu, ampak je bilo na vrhu zvonika urejeno pravo stanovanje, kjer je lahko prebival. Ko je opazil požar, je meščane na to opozoril z udarci po zvonovih. Zadnja je to službo opravljala Antonia Weiss, in sicer med letoma 1924 in 1933. Tistega leta so oblasti opazovalnico zaprle, zadnjo požarno opazovalko pa odpustile.
Vrata zvonika so ostala vse do danes zaprta in nedostopna za obiskovalce, leta 2003 pa sta stolna župnija in Mestna občina Maribor eno najvišjih razglednih točk v mestu obnovili, a je bil dostop zaradi težav pri izvajanju nadzora in zagotavljanja varnosti večinoma omogočen le organiziranim skupinam.
Dan v življenju požarnega opazovalca
V okviru Evropske prestolnice kulture bo zvonik spet dostopen tudi posameznikom, ki si bodo lahko ob razgledu na mesto spoznali tudi z zgodovino opazovalnice oziroma zlasti tistih, ki so v njej bivali. Pokrajinski muzej Maribor je v obnovljenem zvoniku postavil razstavo o dnevu v življenju požarnega opazovalca in velikih uničujočih požarih, ki so v preteklosti prizadeli mesto.
Za obiskovalce bodo zvonik uradno odprli v petek opoldne, ko jim bodo na pomoč pri opremljanju razstavišča priskočili gasilci. Nato pa bo odprt vsak dan od 11. do 18. ure.