Pred dnevi smo že pisali o italijanskem futurizmu kot o povsem prvem avantgardnem gibanju, naracijo tokrat nadaljujemo pri ruski veji futurizma, ki poleg italijanske velja za edino avantgardistično smer, ki je v 20. stoletju dejansko postala politično vplivna. V besedah Draga Bajta: "Futuristi (v Sovjetski zvezi) so bili edino avantgardistično gibanje izpred revolucije, ki je organizacijsko vztrajalo tudi v novem družbenoekonomskem in političnem redu, čeprav pod drugim imenom (lefovci)."

To brezkompromisno vztrajanje mož, ki so v manifestu Klofuta javnemu okusu med drugim zapisali: "Zabrišite Puškina, Dostojevskega, Tolstoja, etc., etc. s krova ladje modernosti,", pri svojih revolucionarnih idealih je tudi tisto, zaradi česar Matjaž Berger pravi: "Moje srce seveda bije za ruski futurizem. Vsi ruski futuristi z Majakovskim na čelu so bili ljudje logike srca in so se absolutno zavestno, reflektirano in z veliko emocije in intuicije borili za vse ideale ruskega futurizma in na koncu to tudi plačali s svojim lastnim življenjem."

Futurizem ne bi mogel nastati v ZDA
Da se je druga najpomembnejša veja futurističnega gibanja razvila v Rusiji, morda vendar ni tako zelo nenavadno. Oglejmo si misel Leva Trockega: "Zaostale dežele, ki posedujejo določeno raven duhovne kulture, jasneje in močneje odražajo v svoji ideologiji dosežke naprednih dežel. Tako je nemška misel 18. in 19. stoletja odrazila ekonomske dosežke Angležev, politična pa Francozov. Tako je futurizem dobil najmočnejši izraz v Italiji in Rusiji, ne pa v Ameriki ali v Nemčiji." V času delovanja ruskega futurizma, ki je v svoji poznejši izpeljavi v formi konstruktivizma tudi močneje kot italijanski futurizem zaznamoval slovensko kulturno produkcijo, velja obdobje med letoma 1910 in 1930, kot 'uradni' začetek pa je pogosto privzet december leta 1912, ko je izšel že zgoraj citirani manifest, ki so ga so podpisali David Burljuk (Burljuk je pogosto imenovan tudi kot oče ruskega futurizma), Aleksander Kručenik, Vladimir Majakovski in Viktor Hlebnikov.

Marinetti ima Ruse za psevdofuturiste
Enako kot italijanski futuristi so bili tudi ruski futuristi navdušeni nad hitrostjo, dinamizmom in tehnologijo. Vendar pa njihova umetnost ni bila tako zelo urbana kot umetnost Italijanov in tudi Bajt piše o razklanosti ruskega futurizma med primitivizmom in urbanizmom, zaradi česar je tudi Marinetti ob svojem obisku v Moskvi pozimi 1914 dejal, da ruski 'psevdofuturisti' bolj kot v futuru živijo v pluskvamperfektu. Če je bil pri italijanskih futuristih domoljubni dejavnik zelo poudarjen, pa so se ruski futuristi kmalu razklali na dve krili - nastali sta nacionalno in kozmopolitsko krilo. Čeprav je bil član zadnjega Šeršenevič, kot v svojem delu Ideologija in umetnost modernizma piše tudi Aleš Erjavec, velik občudovalec Marinettija, pa so Rusi vedno znova zatrjevali, da Marinettiju ne dolgujejo ničesar in da so svojo različico futurizma izpeljali povsem sami. Zato tudi naslednjih Marinettijevih besed, zapisanih v besedilu Onstran komunizma iz leta 1920 niso jemali resno: "Vsi futurizmi sveta so otroci italijanskega futurizma, ki smo ga ustvarili mi v Milanu pred 12 leti. Kljub temu pa so vsa futuristična gibanja avtonomna."
Ruski futuristi bolj literati kor likovniki
Za ruski futurizem velja, da je bil bolj kot italijanski literarno giba