'Pohiteti' je sicer v več kot stoletje dolgi gradnji zelo relativen pojem, pa vendar. Na eni najbolj slavnih znamenitost Barcelone je 250 delavcev v zadnjih dneh pohitelo z delom, da bi bila osrednja ladja končana do prihoda papeža Bendikta XVI. konec tega tedna. Ta bo posvetil cerkev več kot stoletje po tem, ko so postavili temeljni kamen.
"Zadnje čase delam zelo intenzivno tako podnevi kot tudi ponoči," pravi japonski kipar Etsuro Soto, ki je ustvaril 30 gromozanskih kosov sadja in evharističnih simbolov. Vsak od teh je štiri metre visok in tehta 15 ton, namestili pa jih bodo na 60 metrov visok obok.
Delavci upajo, da bo papeža ob njegovem obisku presenetil 'manjši čudež' skoraj končane stavbe. A tudi to je zelo relativno rečeno, saj manjkajo tako slikana okna kot velik del plastike v notranjosti. Tudi na vse zvonike oziroma stolpe bo treba še počakati, da niti ne omenimo t. i. Pročelja slava, ki je še povsem prazno.
Pod Gaudijevimi oboki in stebri oziroma slopi, v katerih je arhitekt posnemal organske oblike iz narace, se bo zbralo 6.500 povabljenih gostov, med temi 1.000 duhovnikov in 100 škofov z vsega sveta. Armand Puig, avtor pred kratkim izdane knjige z naslovom The Sagrada Familia According to Gaudi, pravi, da je iz arhitekturnega zornega kota stavba končana. Blagoslovu bo sledila maša, ki bo tokrat potekala v sami stavbi cerkve, medtem ko so do zdaj maševali v kletni kapeli.
Za 85-letnega glavnega arhitekta gradnje cerkve Jordija Boneta bo posvetitev vrhunec njegovega 44-letnega sodelovanja pri tem veličastnem projektu. "Nikoli si nisem mislil, da bomo tako daleč," pravi. "Mislil sem, da bomo pokrili ladjo, vsekakor pa ne celotne cerkve," je še dodal arhitekt, ki je posebej vesel odnosa turistov do samega jedra stavbe. "To je cerkev, ne zabaviščni park. Gaudi jo je zasnoval kot poklon Gospodu."
Ena najbolj zanimivih in neobičajnih sakralnih stavb naj bi bila popolnoma končana leta 2025. Če bo res tako - nekateri o tem dvomijo, spet drugi si celo želijo, da bi se gradnja vlekla še dolga leta, saj vidijo prav v tem njeno bistvo -, se bo veličastna stavba ponašala z 18 stolpi, portali, polnimi zanimive ikonografije, podobne tisti, ki so jo nekoč pripovedovali kiparsko bogati portali romanskih in gotskih cerkva.

Stavba, ki ni navdušila ne Dalija ne Orwella
A vsem Gaudijevo delo vendarle ni bilo prijetno na pogled in nekaterim še vedno ni. Vse od začetka gradnje je zbudilo številna nerazumevanja za delo tega barcelonskega arhitekta, ki je odražal napovedi modernizma z vsemi svojimi organskimi formami. Njegov slog je bil preveč celo za nadrealističnega slikarja Salvadorja Dalija, ki je stavbo enkrat označil za 'otipljivo erogeno cono', ob tem pa slavil Gaudíjev "neverjetno ustvarjalen slab okus". Ob začetku španske državljanske vojne leta 1936 so antiklerikalni anarhisti zanetili požar, ognjeni zublji pa so uničili Gaudijevo delavnico in model. A lahko bi bilo še slabše, pravi Puig, saj bi lahko vrgli v zrak pročelje Kristusovega rojstva, od česar jih je odvrnil zgolj strah, da se bo potem fasada zrušila na njih. Da bi jim uspelo, si je želel George Orwell, ki se mu je zdela Sagrada Familia ena najgrših stavb na svetu.

Arhitekti, ki so nadaljevali Gaudijevo delo
Poznejša, tudi današnja nadaljevanja gradnje temeljijo na rekonstrukciji Gaudíjevih načrtov. Od leta 1940 naprej so pri gradnji sodelovali arhitekti Francesc Quintana, Isidre Puig Boada, Lluís Bonet i Gari, Francesc Cardoner, Jordi Bonet i Armengol, Mark Burry. A neskončna gradnja utruja celo domačine, ki jim cerkev po eni strani predstavlja ponos, po drugi strani pa povzroča številne težave, povezane s pretokom množice turistov in vsako leto številčnejšimi lokali hitre prehrane, zaradi česar se tamkajšnje prebivalstvo odseljuje. Nedolgo nazaj je Gaudijevemu delu grozila gradnja podzemne železnice le nekaj metrov od temeljev stavbe. To so sicer uspeli prestaviti za nekaj časa, stavba se je kljub nadaljevanju nekaterih del ubranila nevarnosti, a po opozorilih Pera Valleja, vodje civilne pobude proti gradnji predora, še ni konec. Šele čez deset let, ko se bodo tla usedla, bomo videli, kakšne so zares posledice, opozarja.
"Gaudija za svetnika"
V zadnjem času je vse te polemike zasenčil napovedan prihod iz Vatikana, ki ga številni Gaudijevi občudovalci nestrpno pričakujejo, nekateri pa celo želijo, da bi arhitekta razglasili za svetnika, s čimer se Vatikan ukvarja od leta 2003. "Sanje so se nam uresničile," pravi Jose Manuel Almuzara, predsednik Združenja za Gaudijevo beatifikacijo. "Gaudijeve sanje so bile, da bi v tej cerkvi različne generacije slavile Boga."

Asket, predan arhitekturi in naravi
Almuzara je prepričan, da si Gaudí zasluži to čast ne zaradi arhitekture, ki bo ljudi približevala Bogu, ampak zaradi svojega zglednega življenja. Še nekaj besed o arhitektovem zasebnem življenju. Možakar, ki je bil kot otrok pogosto bolan, je živel precej skromno, asketsko življenje. V tem se je predal eni sami romanci, sicer pa živel pri starših, le zadnje desetletje življenja preživel 'na svojem', in sicer v delavnici ob Sagradi Familii. Redovnice so mu stregle vegetarijanske jedi, njegova strast - poleg arhitekture, seveda - pa so bili dolgi sprehodi v naravo.

Bil je izredno pobožen in se pogosto postil, zaradi česar je pri 42 letih po navedbah Tarragone skoraj umrl. In ko je zmanjkalo denarja za gradnjo cerkve, Gaudiju ni bilo pod častjo, da bi prosil za miloščino.

Žalosten dan za Barcelono
Leta 1926 je življenje slavnega arhitekta ugasnilo, ko ga je med hojo k maši zadel tramvaj. Ker so mislili, da je berač, ga taksisti niso želeli odpeljati v bolnišnico. Šele naslednji dan so ga našli prijatelji in ga želeli odpeljati v boljšo bolnišnico. Gaudi je odklonil z besedami: "Moje mesto je med revnimi." Umrl je tri dni po nesreči v bolnišnici za revne. Na dan pogreba se je po Barceloni vila dolga kolona več tisoč ljudi, ki so velikemu arhitektu želeli še zadnjič izkazati spoštovanje.