Pred kratkim je izšel njen avtobiografski grafični roman Balkanalije, v katerem s slikami in spremnim besedilom govori o svojem odraščanju v bošnjaški družini v Sloveniji ob razpadu Jugoslavije, slovenske osamosvojitve, tranzicije iz socialističnega v kapitalistično gospodarstvo in razblinjenih sanj o svetli prihodnosti v Evropski uniji.

Škoda barvic za nepomembne risbe
Kot otrok ni vedno imela svojih barvic in drugega risalnega pribora, zato pravi, da ji risanje "nikoli ni zares predstavljalo igre", vedno se ji je zdelo, da mora nekaj pomembnega in usodnega povedati, saj bi bilo drugače škoda zapravljati dragoceni material.

Vedela je, kaj želi početi
Rojena je v Ljubljani, odraščala je na Grosupljem. Končala je študij vizualnih komunikacij nato pa svoje oblikovalske veščine še teoretsko dopolnila na podiplomskem študiju filozofije. Njene risbe, ki vedno nosijo globlji pomen, so jo popeljale v svet politične ilustracije. Znašla se je v morda najbolj netipičnem poklicu za otroke bosanskih priseljencev v Sloveniji in za ženske nasploh. O svoji izbiri poklica pravi, da: "Ni tipična, v vsaki družbi je tega zelo malo, in to je nekaj, kar te mora izrazito v, da se s tem ukvarjaš."

Ime ni bilo ovira
V Sloveniji zaradi drugačnega imena ni imela posebnih ovir pri svojem izobraževanju in na svoji poklicni poti: "Nisem se nikoli kaj dosti spraševala, kako me drugi vidijo, jaz sem samo vedela, kaj hočem delati, in to je to."

Otrok več kultur
Odraščanje v bošnjaški družini v Sloveniji pa je vendarle pripomoglo k temu, da se razvije poseben čut za vprašanja, s katerimi se danes ukvarja, "ker sem bila ves čas v stiku z vsaj dvema kulturama, približno enakovredno, mi je bilo vedno jasno, da obstaja več kot ena kultura, več kot ena ideja, in da se med seboj lahko oplajata, tako da imamo vsi od tega korist. Vprašanja, kaj je eno in kaj je drugo, kako se to dopolnjuje, kako doživljamo drug drugega, to je bilo zagotovo dobro izhodišče za moja prva razmišljanja o tem, kaj to družba je, kaj jo sestavlja, kako jo razložiti."

Lotimo se avtoritet
Kot nekdo, ki kritično opazuje dogajanja v družbi, v zvezi z nedavnimi napadi na karikaturiste v Franciji in na Danskem pravi, da svobodo govora odločno podpira, a hkrati meni, da je dobro, če so narisane podobe občutljive do svojega okolja.
"Osebno mi ni všeč, če se izpostavljajo skupine, ki so na tak ali drugačen način že zapostavljene. Tudi v tem primeru, ko gre za neke verske manjšine, mislim, da se bi bilo pametneje lotiti kakšnih avtoritet, saj se mi zdi, da imajo družbe na Zahodu dosti resnejše probleme."

Vojna v Bosni jo je zaznamovala
Precejšen delež svojih Balkanalij posveča vojni v Bosni, ki jo je zelo zaznamovala: "Ne morem reči, da sem imela neko izrazito fizično izkušnjo vojne, a vseeno me je ta vojna zelo formulirala in vplivala na vsa moja prepričanja." Izkušnje z vojno so namreč imeli številni njeni bližnji.

Ni ji težko biti ženska
Ne v politični ilustraciji ne v bosansko-muslimanski kulturi, iz katere izhaja, pa ni nikoli čutila, da ji je težko biti ženska. "Nekako se mi zdi, da ne pripadam ne enemu ne drugemu svetu zares, hkrati seveda obema, ampak se ne počutim utesnjeno v nobenem smislu. Meni tako biti ženska ni bil nikoli 'issue', jaz sem samo , kaj hočem delat, in to je vse."

Ne vemo, kdo je koliko plačan
Ne ve pa zagotovo, ali je enako plačana kot njeni moški kolegi. "Bojim se, da živimo v času, v katerem drug za drugega ne vemo koliko je kdo plačan, kar se mi niti ne zdi v redu. Predvidevam, da nekih večjih razlik znotraj mojega poklica ni. Vsaj mislim tako, ni pa nujno, da to drži."