V okviru obnove gradu, kjer domuje Posavski muzej v Brežicah, poteka restavracija stropnih fresk največje baročne profane poslikave, sočasno potekajo tudi restavratorska dela na obeh baročnih stopniščih.
Zadnji večji restavratorski posegi v Viteški dvorani so bili leta 1959, kar pove tudi signatura restavratorjev na stropu poslikave. Kot nam je pojasnil Rado Zoubek iz restavratorskega centra Slovenije, je naloga tokratne ekipe, da ugotovijo, kateri deli so originalni in kateri dodani pozneje. Pravzaprav so ugotovili, da je bila restavracija izpred dobrih petdeset let, glede na takrat dostopen material, dovolj kakovostna. Pa vendar so določene intervencije vendarle neustrezne, saj takrat še ni bilo pravega materiala, vidne posege pa je treba nadomestiti s takšnim materialom, ki se ne sveti.

Gre za dvorano, ki je dolga 35 metrov in široka kakšnih 10 metrov, poslikave pa se raztezajo na približno 500 kvadratnih metrih. Ker so restavratorji vezani na sam nosilec poslikave, je treba omeniti, da gre za leseno konstrukcijo stropa, posajenega na zidove dvorane. Torej gre za dva različna materiala, pojasnjuje Zoubek, ki se različno obnašata, kar privede do poškodb in odstopanja tudi do pet centimetrov.

Čas ambicioznega ljubitelja umetnosti Ignaza Marija Attemsa
V času okoli 1700, ko je nastala poslikava po naročilu grofa Ignaza Marije Attemsa, so kot material, na katerega so nanesli omet, uporabljali trstiko. Na to so pripeli približno en centimeter debel grob omet, samo fresko pa naslikali na približno tri milimetre debel fin omet.
Trstika - trpežen nosilec
Trstika se je, kot je pojasnil Zoubek, stoletja izkazala za celo primeren in odporen nosilec, ki je stabiliziral gibanje ob različnih temperaturah in vlagi. Pa vendar, v 300 letih je na popotresnem območju in višini skoraj desetih metrov privedlo do določenih premikov, posledično poškodb, svoje pa sta naredila tudi leseni škodljivec in zamakanje strehe.
Predvidoma do konca septembra, kakor je določeno v pogodbi, bodo tako končali restavracijo fresk, čeprav je manj kot leto dni odločno premalo za kvaliteten zaključek potrebnih del.
Leto dni za restavracijo še zdaleč ne zadostuje
Primerljivim restavratorskim projektom v tujini, denimo, namenijo nekaj let. Tudi restavracija poslikav v ljubljanski stolnici je pred nekaj leti potekala štiri leta, pa je bilo delo manj zahtevno (na brežiškem gradu predstavlja precej težav tudi na jugovzhodnem delu stropa, kjer je leseni škodljivec povzročil poškodbe, zaradi katerih je ponekod lesena masa praktično spremenjena v prah). Poleg tega je poslikava ljubljanske stolnice tudi po kvadraturi manjša – tam se razteza na 20 metrov dolžine. Tudi zaradi tega bi po besedah Barbare Murovec z ZRC SAZU, ene osrednjih poznavalk baročne poslikave pri nas, pričakovali, da bi omogočili podaljšanje del z vso odgovornostjo do ohranjanja fresk in tudi varnosti.
Kot je pojasnil vodja restavracije Rado Zoubek, bodo skušali do konca septembra tako narediti, kar bo mogoče; zlasti čim več raziskav ter poizkusiti čim več postopkov za izdelavo programa oziroma za začetek finalizacije.
Stenske poslikave, kjer so naslikani pogledi v krajino z antičnimi ruševinami, na restavracijo še čakajo. Na teh najdemo avtoportret slikarja poslikave dvorane, čigar ime je bilo tudi zaradi odsotnosti podpisa neznano oziroma so poslikavo pripisali različnim avtorjem.

Delo slikarja, ki mu je bilo takrat le 26 let
Zdaj je znano, da je avtor poslikav viteške dvorane na gradu Brežice Karel Frančišek Remb, ki je naročilo, kot nam je pojasnila Barbara Murovec, prejel pri starosti komaj 26 let. Po naročilu omenjenega Ignaza Marije Attemsa je ustvaril danes največjo poslikavo baročne dvorane v Sloveniji. Remb je v Brežicah slikal okoli leta 1700, malo po prihodu iz za umetnike takrat obveznega potovanja v Italijo. Vpliv italijanskega baroka je bil takrat na tem območju na višku, umetniki pa so svoje znanje pilili na šolanjih v Italiji, kjer so obiskovali predvsem Benetke in Rim.

Zgledovanje po italijanskih dosežkih
Prav v Rimu je Remb spoznal tisto delo, ki je najbolj vplivalo na brežiško poslikavo – velikega salona v palači Barberini, ki poveličuje papeža Urbana VIII., naslikal pa jo je Pietro da Cortona. Tudi brežiške freske so naravnane na poveličevanje naročnika, v tem primeru Attemsovega posluha za umetnost in blagostanja njegove plemiške družine. Poleg grba njegove družine in njegove prve žene so upodobljene tudi figure, ki predstavljajo alegorije odlik rodu Attems, preostale pa personifikacije znanosti in umetnosti. V grlu zrcalnega oboka najdemo prizore štirih elementov in mitološke prizore, povzete po renesančni literaturi.

"Attems je v svojih programih kot ambiciozen naročnik jasno izrazil, kaj naj bo naslikano," pojasnjuje Murovčeva. Podobno si je poslikavo, ki priča o njegovih odlikah, zamislil v gradu Štatenberg, kjer je celo sledil tapiserijam, ki so nastale za Ludvika XIV. To vsekakor kaže na izjemno ambicioznost naročnika brežiških poslikav, delo enega naših najpomembnejših baročnih umetnikov.