Le redko komu znano poglavje iz Michelangelovega življenja v svoji knjigi razkriva umetnostni zgodovinar Thierry Lenain, ki deluje v okviru Francoskega inštituta v Londonu. V delu Ponarejanje umetnin: Zgodovina novodobne obsesije Lenain piše, da je italijanski slikar ponaredke slik ustvarjal zato, da bi jih podtaknil lastnikom izvirnikov, ki jih je nato obdržal zase. Nekoč je menda naslikal kopijo grafike sv. Antona, dela Martina Schongauerja; izvirnik in kopija sta si bila tako podobna, da ju ni bilo mogoče ločiti. "Občudoval je umetniško dovršenost izvirnikov in jo skušal preseči," je prepričan Lenain, ki je svojo teorijo predstavil na festivalu umetnostne zgodovine View.

Novice o Michelangelovem konjičku ponarejanja se niso pojavile prvič. Že dalj časa je znana anekdota, po kateri naj bi mladi umetnik leta 1496 naredil kopijo rimskega kipa Spečega Kupida. Nato ga je zakopal v zemljo, da bi se v kamen vtrli madeži in praske ter bi bil kip tako bolj podoben resnični starini. Svoj ponaredek je nato prek nekega posrednika za lepo vsoto prodal kardinalu Riariu v Rimu.

Negativni predznak ima ponarejanje šele danes
Lenain gre s svojimi trditvami še dlje: prepričan je, da je Michelangelo zaslovel zaradi svojih ponaredkov in da je bila prav ta razvpitost njegova odskočna točka za poznejšo kariero. Ob tem je treba povedati, da je imelo "ponarejanje" v renesansi čisto drugačen predznak kot poznejše obsojanje. "V sodobnem času glavni cilj ponarejanja ni stvaritev umetnine, ampak bolj nastavljanje pasti," razlaga umetnostni zgodovinar. "Nekateri najpomembnejši avtorji od renesančnih časov pa vse do 18. stoletja so imeli o vsem skupaj čisto drugačno mnenje. Tistih, ki so izvajali tovrstne trike, niti slučajno niso obsojali, pač pa so jih navdušeno hvalili."