Tako opozarjajo številni, ki na Vatikan naslavljajo tudi zahteve po omejitvi števila obiskovalcev. Dvajset tisoč turistov vsak dan in več kot pet milijonov obiskovalcev letno je za slovite Michelangelove freske preveč.
V gneči nihče ne vidi ničesar
Italijanski literarni kritik Pietro Citati je pred kratkim na vatikanske oblasti naslovil ostro kritiko, ker dovoljujejo takšno število obiskovalcev, in gnečo ob običajnem obisku opisal kot "nepojmljivo katastrofo". "V tej vsesplošni zmedi nihče ni videl ničesar," je še dodal. Za BBC je opisal, kako zgrožen je bil ob obisku kepele: "Sikstinska kapela je bila polna ljudi - gromozanska množica, stisnjena skupaj ... in vsi so dihali! Zgoščena nečloveškost! Človeški pot. Bilo je grozljivo." Ta ogromni vlažni "zid človeške sape" lahko nepopravljivo poškoduje neprecenljive freske.
Direktor Vatikanskih muzejev, Antonio Paolucci, se je na kritiko odzval s priznanjem, da se zavedajo "resne težave". Poudaril je, da je celotna doktrina Katoliške cerkve predstavljena v podobah na Sikstinski kapeli in da si zato želijo, da lahko vsi obiskovalci opazujejo ta simbolni sistem. Zavedajo pa se dejstva, da to v nagneteni sobi ni vedno mogoče. "Hitro postane hrupno, ljudje so zbegani. Obiskovalcev je toliko, da postane neprijetno, celo mučno, vsekakor pa takšna množica predstavlja tudi velika težava za zaščito fresk."
Prostor umetnosti in duhovnosti
Za zdaj načrtujejo izboljšanje prezračevanja, ki bi preprečilo poškodbo fresk zaradi pretirane vlage, ne zavračajo pa tudi možnosti omejitve števila obiskovalcev v prihodnje. "Morda bomo morali sprejeti odločitev - če bo potrebno - da je treba omejiti število obiskovalcev," pravi, "a do zdaj smo se skušali izogniti temu, saj Sikstinska kapela za obiskovalce Vatikana ni le prostor umetnosti, ampak tudi spiritualni, religiozni prostor".
Zato razmišljajo o drugačnih rešitvah, saj je za marsikoga nepredstavljivo, da bi omejili dostop do kapele - podobno nepredstavljivo, kot če bi omejili dostop do znamenitega svetišča v Lurdu, je Paolucci pred kratkim dejal za italijanske časopise.
Posvečen prostor ali zaslužek?
Citati takšno nereševanje težave vidi drugače; po njegovem mnenju gre le za denar. Cerkev z obiskovalci Sikstinske kapele in drugimi znamenitostmi zasluži velike vsote. Vsak posameznik iz dolge vrste na Trgu sv. Petra plača več kot 15 evrov za vstopnico. Obiskovalec se lahko izogne množičnemu obisku, če plača 220 evrov za zasebni ogled – te organizirajo za približno 10 oseb zunaj običajnih ur za obiskovalce.
Popolna desakralizacija prostora
Seveda Citati ni edini, ki se je obregnil ob število obiskovalcev. Umetniški kritik Robert Hughes je v zapisu malo pred svojo nedavno smrtjo spomnil na besede Goetheja, ki je kapelo obiskal pred 200 leti. Takrat je bila Sikstinska kapela "prostor, v katerem si bil lahko sam ali skoraj sam, le z velikim delom genija", je zapisal Hughes. "Sama ideja danes zveni absurdno, kot fantazija. Množični turizem je spreobrnil to, kar so Goethejevi sodobniki imenovali kontemplativni užitek, v težak preizkus, podobo degradirane, razburjene športne množice."
Slikanje je bilo tiha umetnost, ki si zasluži tišino tudi od opazovalcev. Danes pa je Sikstinska kapela napolnjena z zvoki mrmrajočih mas obiskovalcev, ki jih je težko prezreti. S temi pogovori – od ugibanja o Michelangelovem plačilu, glasnega občudovanja, čudenja, smeha in posredovanja varnostnika, ki opozarja obiskovalce in jih skuša utišati – obiskovalci desakralizirajo prostor, iz njega iztisnejo vso spiritualno intenzivnost, ki jo je Michelangelo želel vtisniti vanj. Kot je še zapisal Robert Hughes, moderna atmosfera v Sikstinski kapeli predstavlja "neke vrste živega mrtveca visoke kulture" v rokah množične kulture.