V letošnjem letu, ko se spominjamo 100. obletnice smrti Simona Gregorčiča, so se želeli pesnikovemu spominu pokloniti tudi na širšem ozemlju, kjer je doma njegova poezija. V Ljudskem vrtu v Gorici je potekala kulturna prireditev, s katero so obeležili odkritje Gregorčičevega doprsnega kipa, ki je nastal pod prsti goriškega umetnika Silvana Bevčarja. Po uvodnih pozdravih predsednika Slovenske konzulte pri občini Gorica, Igorja Komela, in goriškega župana Vittorija Brancatija so dan kulturno obarvali slovenski združeni pevski zbori z Goriškega in godba na pihala Kras iz Doberdoba.

Slavnostna govornika sta bila Lojzka Bratuž in Andrea Bellavite, odgovorni urednik goriškega tednika Voce Isontina. Projekt sta omogočili občina Gorica in Urad vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu.

Vse veje umetnosti sodelujejo ...
Ta teden je v Kulturnem centru Lojzeta Bratoža v Gorici Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica predstavila zbirko zborovskih skladb, ki so nastale po predlogi Gregorčičevih pesmi. Sicer pa so se Gregorčičevega leta nedavno spomnili tudi severnoprimorski zbori: konec septembra so v Kobaridu pripravili koncert del različnih slovenskih skladateljev, ki so uglasbili Gregorčičeve pesmi. Pod dirigentsko taktirko Marka Muniha bo glasbeni večer zaživel še dvakrat, 12. novembra v Tolminu in 28. novembra v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Glas slovenske Primorske
Simon Gregorčič, ki se je leta 1944 rodil v Vrsnem, je v Gorici študiral bogoslovje, duhovniški poklic pa ga je popeljal od Kobarida, kjer je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem, prek Branika do Gradišča nad Prvačino. Umrl je leta 1906, prav tako v Gorici.

Pisanju domovinske lirike se je posvečal že kot dijak, njegova poezija pa je kmalu pokazala razkol med zavezanostjo duhovništvu in željo po posvetnem življenju. Njegov pesniški opus obsega domoljubne (Soči, Nazaj v planinski raj), ljubezenske (Kropiti te ne smem), izpovedne (Človeka nikar) in pripovedne pesmi (Hajdukova oporoka, Veseli pastir).