Gre za Zlato knjigo Simona Gregorčiča, ki ljubiteljem slovenske poezije prinaša vzporedni natis faksimila pesnikovega rokopisa in prve izdaje Poezij iz leta 1882. V izdajo sta urednika Aleš Berger in Mihael Glavan uvrstila še malo slikovno monografijo o Gregorčiču, v kateri si lahko bralci prek fotografij, pisem in različnih dokumentov oblikujejo celovit pogled na pesnikovo življenje in delo.

Tudi opombe Frana Erjavca
Za grafično oblikovanje dela je poskrbel Klemen Kunaver, urednika pa posebej opozarjata na povednost opomb, ki jih je na rokopis Gregorčičevih pesmih napisal pesnikov prijatelj Fran Erjavec. Ta je Gregorčičevo zbirko poimenoval za zlato, odtod pa izhaja tudi naslov pričujoče monografije. Aleš Berger je ob predstavitvi dela še poudaril, da lahko v knjigi najdemo tiste najbolj pristne stvari, ki so se ohranile iz Gregorčičevega časa, Glavan pa poudarja, da je ob raziskovalnem delu za knjigo prišel do prepričanja, da je Gregorčič na Slovenskem pomembno prispeval k (so)oblikovanju pojma poezija.

Poezije za goldinar
Faksimile prinaša pogled na Poezije, ki jih je Gregorčič izdal leta 1882. Tedaj je bil že tako znan, da so zbirko pesmi dobesedno razgrabili, čeprav je izvod v trdi vezavi stal goldinar, za kar se je takrat dalo kupiti štiri druge knjige. Glavan je Gregorčiča poimenoval za pravo "pesniško institucijo", ki so jo slovenski bralci posvojili že ob izidu Poezij leta 1882, in ga primerjal tudi s Francetom Prešernom.

Gregorčič se je poeziji zapisal že v gimnaziji. Tako je na primer leta 1864 v Slovenskem glasniku objavil cikel Iskrice domorodne, ustvarjalni vrhunec pa je dosegel v času duhovniškega službovanja v Kobaridu in Braniku (po letu 1867). Pesmi je prispeval tudi Stritarjevemu Zvonu, med letoma 1867 in 1880 pa je pripravljal zbirko, ki je nato izšla pod preprostim naslovom Poezije. Ob izidu je zbirka požela veliko navdušenje, pa tudi nekaj kritik, v prvi vrsti s strani Antona Mahniča, ki je Gregorčičevo zbirko obsojal zaradi dogmatične neustreznosti nekaterih pesmi.