V svoji karieri je vedno trmasto vztrajal na lastni, čeprav pogosto osamljeni, slikarski poti. Vedno je cenil svobodo; ta je zrcalo duhovne zrelosti in ustvarjalne sposobnosti posameznika, pravi. Zato je sledil predvsem sebi. Gibanje, črta, risanje so – v nasprotju z besedo, ki se jo učimo – tiste stvari, ki jih "delaš s samogibnostjo otroka, ki se čudi, kako za tisto kretnjo ostaja sled". "To so prvinska doživetja, ki so me navsezadnje zaznamovala za vse življenje," je povedal slikar, ki je omenil tudi dolgo pot do "osvobajanja" – 20 let je potreboval, da bi pozabil vse, kar so ga naučili na likovni akademiji, in našel samosvoj izraz. Z velikim poznavanjem in zavedanjem umetniških tokov in dogajanj je pri svojemu delu sledil lastni poti: "Tako kot sem želel biti informiran, sem želel biti drugačen. Nisem želel ponavljati in biti ena od variant že ponujenega koncepta." "Človek v stremljenju po svoji notranji logiki išče svoj lastni rokopis. Mene je vedno vznemirjala risba kot taka, linija, ki drhti in govori," je povedal.
"Še vedno delam, kot da najboljšega dela še nisem ustvaril"
Eden mednarodno najbolj prepoznavnih slovenskih umetnikov je svoja dela predstavljal na več kot 400 samostojnih in 300 skupinskih razstavah. Za svojo umetnost je bil večkrat nagrajen z Jakopičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, prejel je naziv vitez lepih umetnosti in literature ter avstrijski častni križ znanosti in umetnosti, je tudi član Ruske akademije umetnosti. Njegov opus je širok in raznolik, njegova umetnost pa osebno obarvana in pogosto prežeta z ironijo. Pred kratkim so v Galeriji Jakopič zaprli veliko retrospektivno razstavo njegovih del z naslovom Labirint časa, kjer so bile predstavljena njegova dela, ustvarjena med letoma 1948 in 2012. Konec razstave, kot so poudarili, ostaja nedefiniran, nezaprt, saj Ciuha še vedno ustvarja. Ne le to: "Še vedno delam, kot da najboljšega dela še nisem ustvaril," še vedno poudarja Ciuha.
Ciuha, rojen v Trbovljah, se je po drugi svetovni vojni najprej vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer se je posvetil študiju primerjalne književnosti, umetnostne zgodovine in arheologije. Leta 1946 se je vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je po diplomi leta 1950 opravil še specialko za zidno slikarstvo pri Slavku Pengovu.
Popotniška raziskovanja filozofskih in likovnih svetov
Že med študijem je obiskal Makedonijo, kjer je odkril svet monumentalnih fresk in bizantinskega izročila. Leta 1956 je odšel v Pariz, pozneje je študijsko potoval na Vzhod, v Mjanmar, kjer je raziskoval vzhodnjaško in budistično filozofijo ter duhovnost. Prepotoval je še Tajsko, Kambodžo, Indonezijo, Bangladeš in Indijo. Leta 1964 je potoval po Južni Ameriki, nato se je podal še v ZDA in Mehiko. Svoja doživetja s potovanj je popisal v knjigah Potovanje v deveto deželo, Okameneli smehljaj in Pogovori s tišino.
Med številnimi obiskanimi kraji mu je bil najljubši Pariz, kamor se je vedno znova vračal in se v 80. letih prejšnjega stoletja tja tudi preselil. V francoski prestolnici se je srečal s pesnikom in likovnim kritikom Alainom Bosquetom, s čigar pomočjo se mu je pot na pariško likovno prizorišče širše odprla.

Del Ciuhove biografije zajema tudi pedagoška dejavnost. Med letoma 1974 in 1978 je vodil seminar za svobodno slikarstvo na Mednarodni poletni akademiji v Salzburgu, bil je gostujoči predavatelj na Zahodni michiganski univerzi, dve leti je poučeval grafiko na mednarodni grafični šoli v Benetkah, dvakrat pa je predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Vplivi srednjeveškega bizantinskega slikarstva in vzhodnih kultur
Ciuha, ki je član Grupe 69, ustvarja na več načinov in vedno preizkuša nove tehnike. Slika na platno, papir in pleksisteklo ter ustvarja akvarele, grafiko, freske, tapiserije in mozaike, ukvarja pa se tudi s scenografijo, kostumografijo in likovno zasnovo lutk. Pobude črpa iz tradicije srednjeveškega bizantinskega slikarstva in izročila starih vzhodnih kultur, kar se v njegovih delih odraža v vzhodnjaških pismenkah, ritmičnem nizanju figur in zlatem ozadju.
Z ironijo prežet dialog s sodobnim svetom
Z vsebinskega vidika je njegova umetnost osebno obarvana in predstavlja z ironijo prežet dialog s sodobnim svetom. Človeške napake in slabosti pogosto kritizira skozi živalske podobe, za njegovo ustvarjanje pa je značilna tudi groteskna interpretacija človeškega lika. Kot ilustrator se odlikuje s smislom za bistveno, z ostro karakterizacijo in s humorjem.