Kongres so skupaj priredili Slavistično društvo Slovenije, Slavistično društvo Trst–Gorica–Videm in Univerza v Vidnu oziroma njen Oddelek za jezike in književnosti ter komunikacijske, izobraževalne in družbene vede, potekal pa je v na sedežu Univerze v Vidnu v Palači Antonini Cernazai. Viden je narečno poimenovanje za Videm oz. Udine, ki ga manjšina uporablja tudi na uradih.

Videmski kongres je prvi tridnevni kongres (četrtek–petek, 27.-29. 9.) po nizu kongresov v Ljubljani (2014–2017), skrajšanih zaradi finančne krize, in prvi zunaj Slovenije po 2009, ko je SDS štiriletno gostovanje v sosedskih državah, združeno s tematiko zamejstva, sklenil v Monoštru. Tudi letošnji kongres se je vsebinsko navezal na prostor slovenske manjšine ter po ljubljanskih zbornikih, ki so podali predvsem zgodovinski presek in vlogo SDS-a oz. njegovih pokrajinskih članov, zadnji leta 2016 pa se je ukvarjal s prevodoslovjem, prinesel nekaj aktualnih poudarkov o stanju v stroki, zlasti tisti pogosto prezrti, ki raste iz vztrajnega prizadevanja strokovnjakov zunaj matice.

Kongres tudi o maturi in Cankarjevem priznanju
Prvi dan je bil tako jezikovno obarvan, s prispevki o značilnostih slovenskih narečij v Kanalski dolini, Rezij, v dolinah reke Nadiža in Ter, kasneje pa so v referatih predstavili pouk slovenščine v Furlaniji - Julijski krajini ter možnost študija slovenskega jezika in književnosti po italijanskih univerzah. Že plenarno zasedanje je sicer osvetlilo prisotnost slovenščine v Videmski pokrajini ter položaj furlanščine primerjalno s slovenščino, s prispevkom pa so se poklonili tudi letos umrli profesorici Fedori Ferluga Petronio.

Sekcija o Cankarjevem priznanju je na osnovi konkretnih primerov in večletnega pregleda tekmovanj obravnavala predvsem način vrednotenja esejev in bralno zmožnost. Tudi maturitetni sklop se je posvetil zlasti eseju ter nekaterim vsebinskim poudarkom letošnjih maturitetnih knjig – Angela pozabe Maje Haderlap ter Francoskega testamenta Andreia Makina. Prvi dan je sklenil prav pogovor s koroško avtorico večkrat nagrajenega romana.

Obiskovalci so lahko prisluhnili še prispevkom o književnih odmevih prve svetovne vojne, Cankarjevem vplivu na Fulvia Tomizzo in italijansko književnost sploh, slovenskem ustnem izročilu v Videmski pokrajini ter obravnavi slovenske književnosti v Italiji.

Vse več otrok z italijansko materjo ali očetom
Za udeležence kongresa je bil organiziran tudi sprehod po središču Vidma s furlanskim vodičem, nato pa okrogla miza o slovenščini v italijanskem šolstvu. Raziskave Slovenskega raziskovalnega inštituta (Slori) s sedežem v Trstu so pokazale, da se v italijanskih šolah s slovenskim učnim jezikom povečuje delež otrok iz mešanih zakonov. Dvojezičnost je vse bolj dojeta kot prednost, Italijanom se tako tudi poveča dostop do študija, hkrati pa starši otroke v slovenske šole vpisujejo tudi iz praktičnih razlogov, npr. bližine, prijateljev, dobre organiziranosti ustanov. Veliko staršev v slovenskem šolstvu vidi privilegij, ki ga sami niso bili deležni. Kljub temu v Videmski pokrajini edini zavod s slovenščino kot enim izmed učnih jezikov ostaja šola v Špetru, prizadevanja za osnovne šole s slovenskim učnim jezikom na podeželju so povezane tudi z ohranjanjem podružničnih šol ter lokalno politiko.

Med največjimi ovirami za uspešno učenje slovenščine je pomanjkanje možnosti za njeno rabo v domačem okolju. V Trstu se dvojezičnosti tako pogosto sploh ne zavedamo, v prodajalnah in kavarnah je ni čutiti, čeprav so mnoge v lasti Slovencev. V tem smislu je spodbudno sodelovanje italijanskih in slovenskih šol ter organiziranje izletov onkraj meje. Ne nazadnje tudi profesorji italijanščine opažajo, da najstniki berejo vse več vsebin v angleščini.

Nova ekipa že snuje nov kongres
Kongres je prinesel tudi novo vodstvo. Na občnem zboru v petek dopoldne je bil za novega predsednika izvoljen Matej Šekli, zamenjala pa se je tudi organizacijsko-tehniška ekipa. Novi predsednik že končuje finančno konstrukcijo prihodnjega kongresa. "Zasnova kongresa se je izkazala za dobro," pravi in dodaja, da morajo še naprej graditi na kakovosti strokovnih vsebin ter hkrati imeti posluh za konkretne potrebe pedagogov, ob zavedanju, da se kongres v celoti vrednoti tudi po spremljevalnem programu. "Kongres mora pritegniti in s tega vidika je zelo dobro, da ponudi kaj novega tudi v turističnem smislu."

"Nastopajoči so poznavalsko predstavili in tudi problematizirali stanje rabe in učenja slovenščine in tudi rabe slovenskih narečij v tem delu zamejstva. Dovolj jasno in natančno so bile predstavljene možnosti učenja slovenščine od vrtca do univerze – konkretizirane so bile možnosti in tudi pomanjkljivosti. Takšna celovita predstavitev trenutnega stanja je bila koristna za stroko in za širšo zainteresirano javnost; na podlagi podatkov, ki jih prinašajo prispevki v zborniku se dá v nadaljevanju marsikaj konkretnega storiti in izboljšati,"pa se je s povedanim strinjala tudi dosedanja predsednica Andreja Žele:

O svojem predsedovanju je povedala: "Ta štiri leta predsedovanja so bila precej pestra. Praznovali smo jubileja 80-letnico društva in 40-letnico pokrajinskih društev in naredili kronološke preglede delovanj. Burne so bile razprave o slovenščini kot učnem jeziku na slovenskih univerzah (to zlasti celo leto 2016). Z uspešno peticijo (čez 9.000 podpisnikov) smo dosegli, da se 8. člen o učnem jeziku v visokem šolstvu ni spremenil v škodo slovenščine kot učnega jezika. V zadnjem letu je stekla vseslovenska akcija o rabi slovenskega jezika med Slovenci pod naslovom Všeček za slovenščino. Razprave o slovenskem jeziku in slovenski literaturi kot predmetni vsebini na maturi pa še potekajo. Pomemben je kontinuum in kot kaže, se bo delovanje v društvu prav tako intenzivno nadaljevalo – vsebine in problemi so že zastavljeni ..."

Dve novi častni članici in pet posebnih priznanj
Na petkovi slavnostni večerji so za častni članici razglasili Vero Tuto Ban kot eno ključnih "soustvarjalk kulturnega in družbenega življenja slovenske skupnosti v Italiji", dejavno na pedagoškem, raziskovalnem in društvenem področju, ter Ireno Novak Popov za njen izredni prispevek k proučevanju in podajanju slovenske književnosti, zlasti poezije, pri čemer je treba izpostaviti tridelno zbirko Antologija slovenskih pesnic.

Priznanje SDS-a so prejeli še Živa Gruden, nekdanja ravnateljica Dvojezičnega šolskega središča v Špetru Slovenov, za dolgoletna pedagoško-raziskovalno delo, Bruna Balloch, ki je kot učiteljica učence spodbudila k zbiranju ustnega izročila iz Subida in okolice, nato pa tudi sama zbirala pravljice in drugo ljudsko blago in ga vestno objavljala b Mladi lipi in drugod, Maria Bidovec za njeno prevajalsko delo, monografijo o Janezu Vajkardu Valvasorju ter prizadevanja pri ohranjanju študija slovenskega jezika v Vidmu, Rimu in Neaplju ter zanimanja za vse slovansko sploh, Roberto Dapit, nekdanjemu lektorju za furlanski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, danes pa profesorju na Univerzi v Vidmu, za kulturno-narodopisne in jezikovne študije beneškoslovenskega prostora, zbiranje ljudskega blaga v Reziji in požrtvovalno pedagoško delo ter Xenia Majovski iz študijske knjižnice v Trstu za predan prispevek v bibliotekarstvu – med drugim je uredila več bibliografij – in kulturnem življenju v Trstu.

Rezija še vedno očarljiva
Organizatorji so bili veseli tudi nad izrednim odzivom za sobotno ekskurzijo, saj je število prijav krepko preseglo število sedežev na avtobusu. Matej Šekli je slaviste mimo Pušje vasi (it. Venzone) in Možaca (it. Moggio) povedel v Rezijo, to Rozajansko dolino, ki v narodopisnem svetu slovi po izredni folklorni dediščini, po Zverinicah iz Rezije je dobro znana tudi otrokom v Sloveniji.

Prebivalstvo doline počasi upada tudi zaradi izseljevanja, se pa vse več ljudi zaveda, da je prav še vedno živa jezikovno-folklorna dediščina lahko vir zaslužka prihodnjih rodov Rezijanov. Ti sicer zaradi italijanskega vrtca izgubljajo stik z narečjem, tradicija glasbe, plesa in praznovanj, zlasti pustnega, pa je še zelo živa.

Kulturni program se je začel v Kultürskem čirkolu Rozajanski dum na Ravanci (it. Prato) s predavanjem o rezijanščini ter predstavitvijo plesov s soudeležbo navzočih ob zvokih rezijanskih godal citire in bunkule. Sledilo je kosilo z značilnima jedema jid no sër (polenta s sirom) in ćalčuni – trikotastimi žepki z nadevom iz skute, špinače in rozin, postreženimi v masleni omaki z žajbljem. Luigia Negro, ki je slaviste sprejela že v Rozajanskem dumu, je obiskovalcem doline popoldne razkazala še Muzeo od tih rozajanskih judi, etnološki prikaz življenja v dolini nekoč na Solbici (it. Stolvizza).