Vest o smrti so po poročanju tujih tiskovnih agencij sporočili z univerze v Tübingenu, kjer je bil Jens zaslužni profesor. Pokojnikovega boja z demenco njegova družina v zadnjih letih pred javnostjo ni skrivala; že od leta 2004, ko je zaradi bolezni začel izgubljati sposobnost govora in pisanja, se ni pogosto pojavljal v javnosti - je pa zato njegova žena Inge opozarjala na demenco, s katero se spopada še več družin v demografsko starajoči se Nemčiji.

8. maja 1923 rojeni Jens je v času prizadevanj Nemčije, da bi si vrnila ugled po drugi svetovni vojni, veljal za "moralno avtoriteto", saj je v svojih člankih zagovarjal strpno družbo ter tezo, da morajo akademiki opozarjati na morebitna tveganja za nemško demokracijo. Na vprašanja moderne dobe je skušal odgovoriti prek študija antične literature, pripadal pa je tudi povojnemu literarnemu krogu "skupina 47".

Leta 2003, ko je vneto nasprotoval invaziji na Irak (javno je razglasil, da so vrata njegovega doma odprta za vse dezerterje iz ameriške vojske), pa je na dan prišla novica, da je bil med drugo svetovno vojno član NSDAP. Jens je takrat dejal, da ga je nacistična stranka avtomatično vključila v svoje vrste v zgodnjih 40. letih, ker je bil pred tem član Hitlerjeve mladine, vendar pa je priznal, da bi moral svoje članstvo razkriti prej.

Z ženo Inge je Jens napisal biografijo o ženi nobelovca Thomasa Manna, za katero je prejel tudi literarno nagrado corine. Jens je Manna, navkljub članstvu v Hitlerjevi stranki, pred nacističnimi kritiki zagovarjal tudi potem, ko je ta zapustil Nemčijo.

Duh, s katerim se je zavzemal za svoje ideje in nazore, pa je Jensu prinesel tudi naziv "mali Voltaire nemške republike".