Seveda pa ni bila "babica" od nekdaj - Nancy Hatch je v Kabul prvič stopila leta 1962 kot 34-letna žena diplomata z diplomo iz kitajščine. A diplomatske čajanke in protokol so jo dolgočasili: njen zakon je posledično kmalu razpadel (škandal v družbi je bil takrat precejšen), Nancy pa se je poročila z Louisom Dupreejem, arheologom, ki je slovel po svojih drznih podvigih, pustolovskem duhu in ključnih najdbah orodja in ostankov iz paleolitika na afganistanskih tleh. V naslednjih 15 letih sta zakonca Afganistan po dolgem in počez prečesala v svojem land roverju. Louis je izkopaval na arheoloških najdiščih, Nancy pa je spisala vrsto poglobljenih in duhovitih vodičev o deželi, ki so jo v zadnjih desetletjih razrvali vojni konflikti.

"Sebe je opisala kot star spomenik, številni domačini pa so ji rekli kar 'babica Afganistana'," se spominja Vahid Vafa, ki je danes na čelu Afganistanskega centra. "Afganistan je poznala in razumela veliko globlje kot skoraj kdor koli drug."

Zakonca sta se stalno pojavljala na družabni sceni Kabula v sedemdesetih, danes izginulega sveta minikril in zabav s koktajli. Leta 1978 sta bila prisiljena pobegniti iz države, saj so oblasti, takrat pod sovjetsko taktirko, Louisa Dupreeja obtožile vohunstva in ga za krajši čas tudi zaprle.

Arhiv, ki je bil sad truda ene same ženske
Arheolog je umrl leta 1989. Preden se je njegova vdova leta 2005 vrnila v Afganistan, je večino časa preživela v Pakistanu, kjer so se njene poti nekoč celo bežno križale z Osamo bin Ladnom. Ukvarjala se je predvsem s pomočjo vse večjemu številu vojnih beguncev, obenem pa zbirala vso dokumentacijo o Afganistanu, do katere se je lahko dokopala.

Po padcu talibanov in ustanovitvi nove vlade v Kabulu se je leta 2005 vrnila v ljubljeni Afganistan; v vrečah za gnojilo je na skrivaj s seboj prinesla 35 tisoč dokumentov, ki so kasneje postali temeljni kamen arhiva Afganistanski center. Kot direktorica je bila na čelu arhiva med letoma 2006 in 2011. Tudi po tem, ko se je uradno že upokojila, je še vedno redno prihajala v pisarno in veljala za kulturno institucijo Kabula.

"Nancyjin cilj je bil, ohraniti afganistansko dediščino," je pojasnil Vafa. "Bila pa je tudi duhovita, fascinantna ženska, ki se je rada pogovarjala z vsakomer, ki jo je obiskal. Rada je delila svoje bogato znanje in do konca se je borila za Afganistan, kakršnega je nekoč poznala".

Čeprav ni skoparila z ostrimi kritikami - motili so jo tako neobzirni Zahodnjaki kot tudi Afganistanci, ki propagirajo predsodkov polno različico svoje kulture - ni nikoli izgubila vere v svojo posvojeno domovino. "Čeprav je bila priča 40 letom vojne v Afganistanu, ni nikoli izgubila vere v prihodnost in upanja za novi rod."