Umetnik, s pravim imenom Ralf Winkler, se je rodil leta 1939 v Dresdnu, ki je po delitvi Nemčije po drugi svetovni vojni pristal v Nemški demokratični republiki (NDR). Winklerja je konec 60. let preteklega stoletja odkril kölnski galerist Michael Werner, ki je tudi poskrbel za njegovo prvo razstavo, poroča nemška tiskovna agencija DPA.

Umetnik v nemilosti Stasija
Likovni izraz A. R. Pencka je sestavljen iz preprostih možicev z eregiranimi penisi, križev, mrtvaških glav in grizočih psov. S svojo likovno govorico je tematiziral tudi razdeljenost Nemčije in iskanja individuuma, ki si želi živeti v svobodni družbi. Od leta 1969 je umetnik imel vse več težav s Stasijem, zasegli so tudi nekatera njegova dela in ga izključili iz zveze likovnih umetnikov NDR-a.

Po prejemu nagrade Willa Grohmana, ki mu jo je leta 1975 podelila umetnostna akademija iz Zahodnega Berlina, se je nadzor Stasija nad Penckom le še poslabšal. Pet let pozneje so mu odvzeli državljanstvo, tako da se je izselil v Zvezno republiko Nemčijo (ZRN). Zgolj nekaj mesecev pozneje pa je že najel atelje v Parizu, in sicer v bližini umetniške soseske Montmartre. V osemdesetih je veljal za enega vodilnih neoekspresionistov.

Sporočilna sorodnost vseh ljudstev
V svoje stvaritve je vnašal znake starodavnih kultur, ki jih je preobrazil na način, da so bili skladni s sodobnim pojmovanjem sveta in življenja. Njegovo delo je pomenilo vrnitev k motivom, ki so bili značilni za primitivna ljudstva in udeležence skrivnostnih obredij. A. R. Penck danes velja za enega najpomembnejših nemških sodobnih umetnikov, dejaven pa je bil tudi kot džezovski bobnar. Velja tudi za očeta gibanja Neue Wilde, ki je v ZRN-ju v zgodnjih osemdesetih letih upodabljalo urbane pojave, kot je bil pank, in se odzivalo na potlačene teme iz polpretekle zgodovine iz časa nacistične in povojne Nemčije.

A. R. Penck je po daljši bolezni umrl v torek v Zürichu, so sporočili iz galerije Michaela Wernerja.