Skoraj pol stoletja je delo skoraj neznanega (in, kot se izkaže, neobstoječega) umetnika "Gemmauxa" nabiralo prah v skladišču muzeja umetnosti v Evansvillu v ameriški zvezni državi Indiana. Šele natančnejša preiskava steklarskega izdelka je pokazala, da gre za delo morda največjega mojstra 20. stoletja: drzne poteze, kubistična estetika ter upodobitev profila in frontalne perspektive hkrati pričajo o tem, da nimajo v Evansvillu nič manj kot Picassa.

Prav tako bi bil lahko uporaben namig umetnikov podpis, ki je precej jasno napisan v zgornjem desnem kotu, a so ga zaradi napake pri katalogiziranju pred 49 leti spregledali. Beseda gemmaux (ed.: gemmail) namreč ne pomeni imena avtorja, ampak tehniko, pri kateri umetnik v več plasteh skupaj zvari barvne kose stekla, ki nato v vsej svoji veličini zasijejo šele, ko sliko osvetlimo od zadaj. (Tehniko je Picassu najverjetneje nekje na začetku petdesetih predstavil Jean Cocteau, ki naj bi v dveh letih na ta način ustvaril okrog petdeset del.)

Predragocena, da bi jo obdržali
Zdaj, ko je bila napaka odkrita, bi vodstvo muzeja svojo staro novo najdbo rado unovčilo (predvsem zato, ker bi jih hranjenje, restavracija in zavarovanje za sliko preprosto preveč stalo). Picassova Sedeča ženska z rdečim klobukom gre v New Yorku pod dražbeno kladivo že prihodnji mesec. Ni še znano, kakšna bo izklicna cena, a najbrž je varno napovedati, da bo končni izkupiček višji, kot bi bil, če bi bil avtor neznani "Gemmaux". Picassova dela se namreč po navadi redno znajdejo na seznamih najdražje prodanih: celo trenutni rekord za sliko, prodano na dražbi, pripada Picassovi Akt, zeleno listje in oprsje (Nude, Green Leaves and Bust), ki so jo leta 2010 prodali za nekaj več kot 80 milijonov evrov.