Čeprav so se ljudje z urejanjem okolja seveda ukvarjali že v antiki, začenjamo našo zgodbo v srednjem veku, v obdobju, ki sta ga v umetnostnozgodovinskem oziru zaznamovala sloga romanika, še bolj pa gotika. V tem zgodovinskem obdobju, ki se razteza od propada zahodne polovice starega rimskega imperija v 5. stoletju našega štetja pa do nastopa renesanse v 14. stoletju, so običajni ljudje vrtove uporabljali bolj ali manj zgolj kot vir hrane. Vrtnarska kultura je bila zadeva gosposke, posvetne in svetne.
Vrt, zaprt med štiri stene
Za kulturo oblikovanja vrtov v srednjem veku je značilno, da mojstri po eni strani ustvarjajo pod vplivom antičnih Grkov in Rimljanov, kot so Columella, Varro, Cato in Plinij starejši, tudi pod vplivom idej, ki so jih z Orienta zanesli križarji, še večji vpliv pa je imela Biblija, v njej vsebovane alegorije in predstave rajskega vrta. Krščanska mitologija je bila vzrok temu, da so bili za srednji vek značilni zaprti vrtovi oziroma Hortus Conclusus.
Zaprti vrt je bil namreč alegorija spočetja Jezusa Kristusa oziroma maternice device Marie, v katero je prodrl Sveti duh, ne da bi dekle razdevičil. Zato je v številnih srednjeveških in renesančnih upodobitvah device Marije ta prikazana ob robu ali v ograjenem vrtu.
Med kontemplacijo so urejali vrtičke
K razvoju vrtne hortikulture so veliko prispevali tudi meniški redovi, še posebej kartuzijani. Njihovi vrtovi so bili izraz njihove življenjske filozofije in so bili tako povezani z naslednjimi idejami: osredotočenje na vseživljenjsko izobraževanje, meditacija v samoti in nenehna priprava na posmrtno življenje. Od sveta tako ni bil odrezan le celoten samostan, pač pa je bila tudi vsakemu menihu dodeljena celica, prava majhna hiška, v kateri naj bi preživel čim več časa. Posledično si je vsak menih pred celico uredil vrtiček, na katerem je poskusil pridelati čim večji del živeža, ki ga je potreboval zase. Poleg tega je imel samostan še skrbno geometrično urejen osrednji vrt, včasih - primer za to je na primer samostan v Clermontu - nekoliko dvignjen nad ravan tal, okoli njega pa so bile razvrščena kmetijska poslopja in prostori za morebitne obiskovalce samostana.
Samostanski možje so znanje o vrtnarstvu pogosto prenašali na plemiške dame, ki so skrbele za svoje male vrtove. Plemstvo je vrtnarsko kulturo najbolj zavzeto gojilo v Franciji, a je nastanek elaboriranih mojstrovin pogosto preprečevalo dejstvo, da so morali v teh nevarnih časih nenehnih spopadov med fevdalci gradove pogosto zgraditi na najtežje dostopnih zemljiščih, kjer razmere za ureditev vrtov niso bile najbolj idealne.
Henrik II., ki je ljubico skril v Dedalovo hišo
Tudi sicer za ta čas še ni značilno urejanje okrasnih rastlin v vzorce. Gospoda je pogosteje posedala v vrtovih, kjer so bile cvetlice zasajene kar sem in tja po trati. Kot alegorija življenja v raju pa so bili zelo priljubljeni vrtovi z nasadi sadnega drevja in pergolo, vrhunec umetnosti urejanja vrtov pa so bili priljubljeni labirinti. Prva omemba labirinta se navezuje na angleškega kralja Henrika II., ki naj bi v labirint skril svojo ljubico, ljubko Rozamundo. V visokem srednjem veku je pravzaprav veljalo, da noben imeniten velik vrt ne more biti brez labirinta, o katerem so tedaj govorili tudi kot o Dedalovi hiši.
Do danes se seveda večina srednjeveških vrtov ni ohranila. O njihovi podobi pa pričajo številne umetniške slike in pisni viri. Oboji najmanj pozornosti posvetijo slabše raziskanim vrtovom meščanov, ki v srednjem veku prav tako začnejo več pozornosti posvečati ureditvi malih vrtov pred svojimi hišami, ki pa pravi mojstri hortikulture postanejo šele v naslednjih stoletjih z vzponom meščanstva v gospodarstvu, politiki in kulturi.
P. B.