Jože Toporišič ga je opisal kot trmastega človeka. Po drugi strani pa bi lahko rekli, da je bil precej strpen, vendar tudi strog.

Strpen je bil, ker se je upiral salonski slovenščini, saj so bile težnje določenih krogov, da slovenščina postane prestižna. Torej da bi prava slovenščina izhajala le iz ozkih krogov, drugi pa bi se je bili prisiljeni naučiti, je v pogovoru izpostavil Hotimir Tivadar z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Škrabec je proti temu protestiral. Hotel je, da se slovenski jezik opiše iz čim širšega obsega njegovih govorcev, in ne le ozkega kroga. To pa je že v izhodišču iz Škrabca naredilo nasprotnika purizma in na neki način za strpno osebo.

Po drugi strani pa je bil tudi precej strog, saj je oštel posameznika, če se mu je zdelo, da govori preveč v svojem narečju. Za Frana Levstika je zapisal, da se mu zdi, da malo preveč po domače zavija. Izgovor črke l na v pa je v svojih zapisih brez zadržkov označil za gorenjsko kmetavzarskega.

Škrabec je najbolj izjemen po fonetičnem opisu. Ko je študiral v Gradcu, je v naš prostor prinašal sodobne opise glasov, ki so z rahlimi popravki aktualni še danes, saj jih še vedno tako izgovarjamo, je dejal Tivadar. Velja za očeta slovenskega glasoslovja in pravorečja. Leta 1870 je napisal prvo moderno fonetično glasoslovno delo v slovenskem jeziku O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Kot opisovalec jezika velja Škrabec za predhodnika strukturalizma, struje sodobnih jezikoslovcev iz 70. let 20. stoletja.

Po njem so dobili ime Škrabčeva ulica v ljubljanski Rožni dolini, Škrabčeva pot v Novi Gorici in Škrabčev trg v Ribnici. Šestega oktobra bo minilo 100 let od njegove smrti.

Pogovoru s Hotimirjem Tivadarjem lahko prisluhnete v oddaji Jezikovni pogovori.