"To delam zaradi vere. Saj to je jasno, kajne?" razlaga energični don Justo, ki po poklicu ni ne arhitekt ne zidar, le običajen kmetovalec.

"Ljudje so rekli, da sem nor"
Z gradnjo svoje katedrale je začel, ko je moral zaradi tuberkuloze zapustiti svoj meniški red. Ko si je opomogel od bolezni, je na svoji zemlji in s svojim denarjem začel postavljati cerkev, ki pa tudi po vseh desetletjih še ni čisto dokončana. Manjkajo še nekatera okna, osrednja kupola nima strehe, spiralno stopnišče ne vodi nikamor, predvsem pa je zgradba postavljena brez dovoljenj.

Don Justo se pri gradnji ni ravnal po kakšnih formalnih arhitekturnih načrtih. Pravi, da so vse podrobnosti v njegovi glavi. Katedrala se razteza na območju kar 8.000 kvadratnih metrov. Za kalup betonskih podpornih stebrov so uporabljeni naftni sodi, streha je obložena s tonami odpadnih opek in strešnikov, vse pa je naredil Justo s pomočjo nečakov in zvestega pomočnika.

"Ljudje so rekli, da sem nor, in me žalili. A oni so tisti, ki so nevedni," uporniško pravi don Justo, katerega osnovno šolanje je prekinila španska državljanska vojna med letoma 1936 in 1939. "Ne potrebuješ študija. Potrebuješ samo moč. Ta pa pride od zgoraj," zatrjuje ostareli gospod, ki je vzor za svojo katedralo delno našel v cerkvi svetega Petra v Vatikanu, marsikakšno idejo pa si je sposodil tudi pri različnih gradovih, cerkvah in celo pri Beli hiši. Njegova katedrala vključuje samostane, zakristijo in celo grobnico, stene pa so poslikane s pisanimi biblijskimi prizori.

Mestna ikona, zgrajena brez obžalovanja
Don Justo ima zvestega pomočnika, ki ga je obiskal pred skoraj dvajsetimi leti – in ostal z njim. "Najprej sem mislil, da je stavba ruševina in da je don Justo klatež. Ves dan sva se pogovarjala, dal mi je jesti in ker sem imel veliko prostega časa, sem rekel, da mu bom pomagal. Tako globoko se mi je zapisal v srce, da sem še danes tu in sem zelo zadovoljen," se prvega srečanja z Justom spominja njegov dolgoletni pomočnik Angel Lopez Sanchez.

Čeprav katedrala dona Justa ni zgrajena po standardih, je postala mestna ikona, ki je verjetno ne bodo porušili. Justo je v oporoki zgradbo zapustil lokalni škofiji v upanju, da jo bodo lahko nekoč uporabljali kot vsako "normalno" župnijsko cerkev. Takšna je njegova želja in za ves vloženi trud mu ni žal: "Če bi še enkrat živel, bi še enkrat zgradil to cerkev, le večjo. Dvakrat večjo. Ker je to zame dejanje vere."