Zbirka ljubezenskih pisem, ki jih je Frida pošiljala svojemu ljubimcu Joséju Bartoliju, še nikoli ni bila objavljena; a besedila, tako vsaj pravi slikarkina biografinja Hayden Herrera, "prekipevajo od nebrzdane čutnosti in so - kot Fridine slike - neverjetno neposredna in telesna".

Ljubezen ima (očitno) oprijemljivo ceno
Vseh 25 pisem, ki se skupaj raztezajo na več kot stotih straneh, so zdaj razstavili v New Yorku, v sredo pa gredo pod kladivo dražbene hiše Doyle v New Yorku. Zanje pričakujejo vsaj 120 tisoč dolarjev.

39-letna Kahlova je v New York odpotovala, ker jo je čakala operacija hrbtenice; tam je nato spoznala katalonskega umetnika Bartolija, ki je prav tako v življenju veliko trpel: na lastni koži je občutil grozote španske državljanske vojne, nato pa celo ušel iz koncentracijskega taborišča.

"Mara" kot "maravillosa"
Pisma, ki jih je podpisovala kot "Mara" (ljubimec jo je namreč klical Maravillosa, čudovita), je Frida večinoma pošiljala od doma v Mehiki, kjer je okrevala po operaciji. On se je pod svoje odgovore podpisoval kot Sonja, menda zato, da bi bila manj bremenilna, če bi jih našel Fridin mož. Tudi sicer sta bila zelo previdna: pisma sta si pošiljala le prek prijateljev ali pa v poštni predal. Frida med drugim piše še: "Z majhne postelje, kjer ležim, opazujem elegantno linijo tvojega vratu, prefinjenost tvojega obraza, tvoja ramena in močni hrbet ... Če se te ne dotikam, izgubim občutek v rokah, ustih, v celem svojem telesu."

Vemo seveda, da je Frida Kahlo večji del svojega življenja prebila v bolečinah; zaradi nesreče - v najstniških letih jo je povozil tramvaj - je morala prestati celo vrsto bolečih operacij. V življenju je večkrat zanosila, a je bilo njeno telo prešibko, da ne bi vsakokrat splavila.

Kljub svoji krhkosti pa se je v življenju zapletla v celo vrsto ljubezenskih zvez (med drugim denimo s kabaretno pevko Josephine Baker). Najslavnejša je bila seveda tista z njenim možem, prav tako nezvestim in v času njunega življenja veliko slavnejšim umetnikom Diegom Rivero.

V pismih Bartoliju lahko poznavalec Fridinega življenja najde ogromno do zdaj neznanih podrobnosti, ki jih ne omenja nobena izmed neštetih biografij; umetnica denimo namiguje, da je bila z ljubimcem noseča. "Če ne bi bila v situaciji, v kakršni sem, in če bi bilo to res, me nič ne bi bolj osrečilo. Si lahko predstavljaš malega Bartolija ali Maro? Kar smej se mi, dovolim ti, saj sem nora kot kobra."

V nekatera pisma je vključila tudi skice, risbice sebe v postelji, spominkov njunega skupnega časa in vsakdanjih prizorov, denimo speče mačke. Prosi ga, naj vedno nosi prstan, ki mu ga je dala, on piše, da še vedno hrani njeno bluzo, na kateri ostaja sled parfuma.

Dragocene podrobnosti o slikah
Za umetnostno zgodovino so pomembnejši zapisi o njenem ustvarjanju: zdravniki ji pustijo slikati le po eno uro na dan, piše, in še takrat se trudi naslikati neke skale, "ki so bile videti kot karton, psice, ampak sem jih zdaj uspela popraviti". Omenja tudi eno izmed svojih slik, ki jo danes poznamo vsi, avtoportret Drevo upanja, na katerem se upodobi dvojno: na operacijski mizi z okrvavljenim hrbtom in v tradicionalni noši, s svojim stalnim spremljevalcem - odpetim steznikom - v roki. V pismih Bartolija opisuje kot svoje drevo upanja.

Zakaj nista nikoli uresničila načrtov?
Herrerova je prepričana, povzema britanski The Guardian, da pisma nakazujejo, da bi Frida sovjega moža tudi zapustila. "Tvoja hiša bom, tvoja mati, tvoja ljubezen, podplati tvojih stopal, ki prečkajo poti sveta, vročica v tvoji krvi, tolažba, ko te bo strah, tvoja uteha pred bolečino in žalostjo - mati tvojih otrok, ki se bodo rodili ali pa ne," piše v pismu iz decembra 1946.

Frida Kahlo je umrla leta 1954, ko je imela 47 let; njen mož tri leta pozneje. Jose Bartoli je živel do leta 1995 - in po njegovi smrti so potomci našli vsa pisma, posušene cvetlice in druge spominke, ki jih je hranil dolga leta.

Nikjer ni izrecno napisano, kako se je zveza končala; v letu 1947 je Frida obupana, ker je izvedela, da je bil Jose tri tedne v Mehiki, pa je ni obiskal. Očitno sta se videla tudi še v letu 1949. V zadnjem pismu, novembra tistega leta: "Vem, da me boš nekega dne vzel s seboj ... Še vedno sem tvoja Mara, tvoje dekle. Tvoja ljubezen je drevo mojega upanja. Vedno te čakam. Se boš vrnil marca ali aprila?"

Če vas zanimajo povzetki vseh pisem (v angleščini), jih boste našli tukaj.