Literatura in filmi so ljudi v nebo izstreljevali v raketah, na krilatih kočijah in s katapulti; junaki so se na velikem belem planetu srečevali z vsem: od velikanov in orjaških žuželk do nacistov in golih žensk. Čeprav je imela že sama premisa potovanja na Luno pred letom 1969 po navadi predznak satire ali parodije, je prav znanstvena fantastika navdihovala ljudi, ki so pozneje resnično storili prav to - poslali človeka na Luno.
"Vsi so brali H. G Wellsa in Julesa Verna," pravi upokojeni Nasin raziskovalec Frederick I. Ordway III. "V tistih prvih dneh smo bili vsi v tem poslu po zaslugi znanstvene fantastike." Leta 1965 ga je Stanley Kubrick (na predlog Arthurja C. Clarka) najel za strokovnega svetovalca pri snemanju (zdaj kultnega) filma 2001: Odiseja v vesolju, napisal pa je tudi že več kot dvajset (leposlovnih in strokovnih) knjig o poletih v vesolje.

Prvi je potovanje na Luno je že v drugem stoletju opisal Lukijan iz Samosate, ki svojo satirično Resnično zgodovino začne z opombo, da je vse, kar sledi, laž. V nadaljevanju opiše plovbo na ladji, ki jo ogromen curek vode dvigne do Lune. Tam najde ljudi, ki jahajo troglave ujede in orjaške bolhe ter so v stalni vojni s prebivalci - Sonca.

V 16. stoletju je Ariosto v epu Besneči Orlando Luno videl kot "odlagališče" vseh stvari, ki so se na Zemlji izgubile. Vitez Astolfo se tako tja v lovu za Orlandovim izgubljenim razumom poda v kočiji, v katero so vpreženi štirje čudežni konji.

V 17. stoletju je izum teleskopa spodbudil celo poplavo novih ugibanj o Luni in njenih morebitnih prebivalcih. Prvi glasniki kasnejše "bitke za vesolje" so bili britanski domoljubi, ki so svoje rojake pozivali, naj kolonizirajo Luno, preden to stori kdo drug.

Astronom Johannes Kepler je svoja razmišljanja o Luni podal kot fikcijo. V postumno izdanem Somniumu (1634) mladeniča ugrabijo "Lunini demoni". Kepler je hrapavo površino Meseca opisal precej pravilno (čeprav jo je poselil z ogromnimi kačami in drugimi nakazami). Britanec Francis Godwin je v uspešnici The Man in the Moone na Luno odletel s stolom, ki so ga vlekle gosi. Tam je našel "še eno Zemljo", na kateri pa živijo velikani.

V satiričnih Potovanjih na Luno in Sonce je Cyrano de Bergerac na Luno najprej skušal priti s pomočjo izhlapevajoče rose, a je prišel samo do Kanade. Pozneje mu uspe, in sicer deloma s pomočjo nekakšne rakete - ideja, ki ni pred 20. stoletjem na pamet padla skoraj nikomur.

Newyorčani so na Luni stali že leta 1835
Neil Armstrong še ni niti dobro stopil na Luno, ko so se že začele širiti teorije zarote, češ da je bila vse skupaj potegavščina. Matthew Goodman v knjigi The Sun and the Moon (2008) opisuje, kako je nekaj takega leta 1835 The New York Sun resnično poskusil. Objavili so celo serijo člankov, ki so popisovali "izkušnje" britanskega astronoma, ki je s svojim teleskopom na Luninem površju videl bizone, enoroge koze in "vespertilio-homo" ali netopirskega človeka. Novinar je resnično tako dobro prepletel z izmišljenim, da je ogromno ljudi vsemu skupaj verjelo (tisto leto je zaradi prihoda Halleyjevega kometa vladalo neznansko zanimanje za vesolje). Resnični astronavt, ki so ga v časopisu citirali, pri vsem skupaj ni sodeloval.

Jules Verne je v romanu Od Zemlje do Lune (1865) popisal tri pustolovce, ki se v nebo izstrelijo z orjaškim topom; v nadaljevanju, Okrog Lune, popotniki obkrožijo Mesec in se vrnejo domov.

Luna film spremlja že od rojstva
Filmi so se na Luno podali že, ko je bil medij še čisto v povojih. Prvi seveda na pamet pade Georges Méliès, čigar Potovanje na Luno je bila komična adaptacija Vernovih romanov. Podobo Lune z raketo v obrazu imamo najbrž vsi pred očmi; junaki se morajo pri Mélièsu soočiti z raso vražjih domorodcev. Leta 1958 je bil posnet še en film po Vernu, From the Earth to the Moon, z Josephom Cottnom v glavni vlogi.

Protagonisti H. G. Wellsovega First Men in the Moon (Prvi možje na Luni, 1901) tja prispejo s pomočjo "protitežnostne" snovi; srečajo žuželkaste prebivalce Lune, Selenite. Filmska adaptacija je sledila leta 1964. Wells je napisal tudi scenarij za filmsko futuristično epopejo Things To Come (1936), v kateri prvi astronavt Luno obkroži leta 2036 (pojavi se podoben "vesoljski top", o kakršnem je sanjal že Verne).

V 20. stoletju so z napredkom tehnologije rakete in vesoljska plovila dokončno postala glavno "prevozno sredstvo" v vesolju. Raketni inžinir Hermann Oberth je Fritzu Langu z nasveti pomagal, da je bil nemi film Frau im Mond (1929) prepričljiv (Obert je skušal celo, sicer neuspešno, sestaviti raketo, ki bi jo izstrelili ob premieri).

Najboljši vseh možnih svetov: brez oblačil?
V petdesetih je tv-postaja Disneyland predvajala celo serijo enournih oddaj Tomorrowland, v katerih so raketni znanstveniki v kombinaciji z animacijo in igranimi vložki razlagali fizikalno plat potovanj v vesolje. Seveda pa tudi pred letom 1969 vsi filmi na temo Lune niso bili družinske narave: v Cat-Women of the Moon (1953) so hladni planet naseljevale lepotice v pajkicah, ki so oči vrgle na zemeljske moške, v nizkoproračunskem Nude on the Moon (1961) pa kar toples dekleta.

Bela dama je izgubila del svoje skrivnostne privlačnosti
(Tudi) po Ordwayevi zaslugi je bil 2001: Odiseja v vesolje eden najbolj prepričljivih filmov o poletih v vesolje, kar jih je bilo kdaj posnetih. Premiero je doživel leta 1968, slabo leto in pol pred slavnim "majhnim korakom za človeka, a velikim skokom za človeštvo". Vsaj v enem pogledu je bil film vizionarski: pot v vesolje v prihodnosti je pokazal kot nekaj rutinskega, celo dolgočasnega - kar se popolnoma sklada s postopnim usihanjem zanimanja javnosti za raziskovanje Lune. Po stoletjih troglavih ujed, človeških netopirjev in golih lepotic je bila resnična Luna, ko smo končno prispeli tja, rahlo antiklimaktičen prizor.

Luna je seveda navdahnila nešteto znanih pesmi ali pa vsaj bila njihov motiv; opevali so jo vsi: od Franka Sinatre, Elvisa Presleyja in Louisa Armstronga pa do Ozzyja Osbourna, R.E.M, Police, Pink Floyd in celo domačih Kingstonov. Naš izbor pesmi lahko poslušate spodaj.

(delno po New York Timesu)
Ana Jurc