Tolminsko čitalnico so ustanovili leta 1862 kot drugo čitalnico na Primorskem in eno izmed prvih na Slovenskem, saj so se prej oblikovale le ljubljanska, mariborska, celjska in tržaška. To so bile prve čitalnice, ki so s kulturnimi prireditvami in tudi takšnimi bolj zabavne narave ter s stalnim klubskim življenjem širile javno rabo slovenskega jezika med neagrarne plasti družbe, s tem pa bile nekakšen branik pred ponemčevanjem in spodbujevalke narodne zavesti.
Nič drugače ni bilo v tolminski čitalnici. Spodbujala je učenje in uporabo slovenskega jezika, željo po izobrazbi in napredku, ki je bil kmalu viden na različnih področjih življenja in dela tamkajšnjih ljudi. Sledilo je pospešeno ustanavljanje raznih društev, ustanovili so javno knjižnico in tolminsko učiteljišče.
Pomembni koraki v razvoju slovenskega gledališča ...
Če so na začetku 60. let 19. stoletja 'vzniknile' prve čitalnice, jih je bilo leta 1869 že več kot 60, v njih pa približno 4.000 članov. Ti so se udeleževali recitacij, iger, koncertov in predavanj, srečanja pa so se pogosto sklenila s plesom. Nastopajoči so bili večinoma domači amaterji, občasno so nastopili tudi uglednejši gosti, čitalniške 'besede' pa so vplivale na razvoj slovenskega gledališča, orkestralne glasbe in drugega kulturnega udejstvovanja. V čitalnicah so skrbeli tudi za nakup slovenskega leposlovja in časopisja.

Z besedami Janeza Premersteina
Čitalnica v Tolminu je imela lastno knjižnico, dober pevski zbor in igralsko skupino, poleg kulturnega programa, ki so ga prirejali, pa so zanimanje pritegnili tudi različna predavanja in zanosni čitalniški govori. Odlomku enega izmed teh bo mogoče prisluhniti tudi na današnji prireditvi, ki se bo v Tolminskem muzeju začela ob 19. uri. Prebrali bodo odlomek govora, ki ga je ob odprtju čitalnice imel posestnik in notar Janez Premerstein.

Čitalništvo je razmah doživelo po uvedbi ustavnega življenja v monarhiji leta 1860, prva pa je bila Slovenska čitalnica v Trstu, ki je bila ustanovljena 29. januarja leta 1861. Še istega leta sta sledili mariborska in ljubljanska, vzor vsem poznejšim mestnim in trškim čitalnicam. Čitalnice, ki jih je bilo konec 19. stoletja približno 80, so po prelomu stoletja počasi začele zamirati in v prvih desetletjih 20. stoletja kot kulturni dejavnik v mestih in trgih izginile, vendar so iz njih izšle številne godbe, knjižnice, orkestri ter razne kulturne in politične organizacije.