Pohodnik Matej Dasko je bronastodobno keramiko leta 2006 našel na majhni terasi na nadmorski višini 730 metrov. Ker je ob gradnji avtocest na mariborskem območju Dasko sodeloval pri arheoloških raziskavah, je takoj prepoznal pomembnost odkritja in jo pokazal Odarju.

Naslednje leto so opravili strokovni ogled lokacije, pri čemer je njihovo pozornost pritegnil terasast relief na strmem južnem pobočju. Štajerski zgodovinar Ignacij Orožen, ki je glavni vir arheoloških podatkov za Donačko goro, teras na strmem južnem pobočju sicer ne omenja, zapiše pa, da vaščani strmo pobočje nad skalnim prepadom imenujejo Dvor. Omenja tudi najdbo železnih puščičnih osti z Dvora, ki pa je danes izgubljena.

Terase, ki jih ni izdolbla narava
Terase na Donački gori je v strokovni literaturi prvi omenil arheolog Slavko Ciglenečki, a je domneval, da so naravnega nastanka. Podatki LIDAR pa so pokazali, da so terase na južnem pobočju Donačke gore delo človeških rok. Nakazali so tudi vhod v naselbino in pot, ki je vodila vanjo. Kot je povedal Odar, je o treh dostopih na Dvor pisal že Orožen, nikdar pa se v starejši literaturi ni izrecno omenjala naselbina.

Delci preteklih življenj
Dasko je ob bronastodobni lončenini našel tudi prazgodovinsko keramično piramidalno utež, ki je bila del statev, leta 2007 pa so ob bronastodobni lončenini našli še keramični vijček, ki je bil prav tako del statev. Statve pa so tipična oprema predzgodovinskih hiš. Odar je med krajšimi izkopavanji leta 2016 našel odlomke prazgodovinske in poznoantične ter srednjeveške lončenine in odlomke lončenine iz visokega srednjega veka.

Kombinacija vseh podatkov - arheoloških, ljudskega izročila in geologije - je Odarja privedla do sklepa, da je na gori nekoč morala biti naselbina. Keramika, ki jo je odkril Dasko, daje najzgodnejši datum njenega nastanka, to je pozna bronasta doba (od 3.200 do 3.000 let pred sedanjostjo). Na obljudenost širšega območja Donačke gore v času, ko so v Egiptu vladali predstavniki 19. dinastije in vladarji 20. dinastije, kažejo tudi zakladni zakopi bronastih predmetov v neposredni bližini.

Obdobje narodov na prepihu
Kot je še povedal Odar, so čas pozne antike in zgodnjega srednjega veka zaznamovale selitve narodov po Evraziji. Ker so bile povezane z nasiljem, so ljudje pogosto bežali v višavja in si tam ustvarili začasna bivališča - pribežališča, včasih pa kar utrjene naselbine, ki so bile v uporabi več stoletij s prekinitvami ali brez njih. Tudi na Donačko goro je ljudi v pozni bronasti dobi verjetno prignal strah, ki je trajal toliko časa, da so vzpostavili naselbino v strmini.

Po opustitvi bronastodobne naselbine bi se v stotih letih vzpostavil gozd, ki bi v naslednjih 2.000 letih povsem zabrisal terasast videz gore. Ker se to ni zgodilo, so ljudje očitno terase še naprej izkoriščali, vendar za pašo. Drobnica je ves čas preprečevala nastanek mladega gozda, saj je vse mladičevje sproti popasla. Odar meni, da so območje Dvora ljudje prepustili naravni pogozditvi šele z opustitvijo pašništva v visokem srednjem veku.

Na ozemlju mitološkega Rogatca
Donačka gora se je nekoč imenovala Rogaška gora ali Rogač, v neposredni bližini je kraj Rogatec in še malo naprej proti zahodu Rogaška Slatina. Vsi trije kraji bi lahko po Odarjevih besedah nekoč tvorili enotno mitsko krajino. Osrednje mitološko bitje bi lahko bil Rogatec, ki je živel na Dvoru. A ob tem dodaja, da je tudi njegova predstava o preteklosti Donačke gore lahko le ena izmed prihodnjih zgodovinskih resnic.