O participatorni umetnosti so se pogovarjali na okrogli mizi, ki je v Stari mestni elektrarni potekala v sklopu festivala Mladi levi. Una Bauer, ki je okroglo mizo z naslovom Pasti participatornosti v umetnosti tudi moderirala, je pojasnila, da je v zadnjih desetletjih umetnost doživela preobrat, participatornost pa se pojavlja vsepovsod.
Po njenih besedah se precej več ukvarja z vprašanji demokracije, etike, ob tem pa postavlja tudi izziv obstoječim tradicionalnim praksam v institucijah. "Pravzaprav obstaja globoko ukoreninjena misel, da je participatorno delo dosti bolj politično kot tradicionalno delo profesionalnih avtorjev," še meni.
Po drugi strani obstaja mnenje, da takšno delo ni relevantno, ker je preveč amatersko in ne dosega standardov odličnosti. Poleg tega pa je treba priznati tudi, da so idejo in prakso participatornosti v več primerih ugrabili "kapitalistične institucije in posel", poudarja.
"Participatorna umetnost ni več avtomatično radikalna"
"Participatorna umetnost ni več avtomatično radikalna, kot je bila pred časom - to se lahko vidi tudi na primeru Facebooka in drugih družbenih omrežij, kjer vsakdo sodeluje. Občutek imaš, da delaš v Facebookovi tovarni, da ustvarjaš komercialno vrednost te institucije," razmišlja.
Po njenem mnenju je participatornost zelo dobro ujame tudi z novimi pogledi na potrošništvo - "novi idealni potrošnik ne kupuje zgolj blaga, ampak tudi izkušnje". Zato je po njenem mnenju eno glavnih vprašanj, kako doseči, da bodo imeli participatorni projekti v umetnosti večji doseg in ne bodo le nekakšen način blaženja kapitalizma.
Španski umetnik Roger Bernat se je vprašal, ali morajo s postavljanjem ljudi na oder občinstvo res aktivirati, angažirati: "Ne verjamem. Morda je občinstvo še preveč aktivirano - vsi so dejavni, na katerem koli področju že."
Bojan Djordjev iz beograjske teoretske in raziskovalne organizacije Teorija koja hoda pa je dejal, da "obstajajo nevarne povezave med participatorno umetnostjo in družbo participacije, ki pravzaprav pomeni smrt socialne države". "Bi se morala umetnost boriti za popolno participatornost ali bi se morala boriti za popolno avtonomijo in reči, da se morajo politika in socialne zadeve dogajati drugje?" se sprašuje. Meni namreč, da z naslavljanjem teh tem umetniki morda krotijo javnost, ji jemljejo ostrino.
Za angažirano držo kulturnega sektorja
Ob tej priložnosti so predstavili projekt Create to Connect, s katerim si 13 evropskih kulturnih in raziskovalnih organizacij prizadeva oblikovati močne in dolgoročne povezave med umetniki, kulturniki, raziskovalci in občinstvom. Projekt, ki se je začel lani, bo potekal pet let. Nevenka Koprivšek, direktorica zavoda Bunker, ki projekt vodi, z dejavnostmi pa se mu je pridružil letos, je pojasnila, da ni usmerjen toliko v iskanje novih občinstev, ampak v preusmerjanje njihove percepcije oziroma v iskanje načinov, kako jih pripraviti do večje angažiranosti. Organizatorji so prepričani, da se mora kulturni sektor odzivati na trenutno družbeno krizo, zlasti na vedno večjo apatijo državljanov, na vse manjšo participacijo v javnih zadevah ter izginjajoč občutek skupnosti in pripadnosti.