Bil je dobitnik častnega znaka svobode RS, ki ga je leta 1996 prejel za "izjemne zasluge v slovenistiki, za utrjevanje njenega mednarodnega ugleda in za plodno vključevanje stroke v slovensko kulturno in osamosvojitveno življenje". Doktoriral je na Oddelku za slovenistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je jezikoslovno utrdil slovensko fonologijo.

"Mislim, da bi se morali Slovenci v celoti bolj zavedati, da je knjižni jezik dragocenost, da nam omogoča neovirano in glede na druge jezike nemanjvredno izražanje svojih misli in čustev, zato se moramo potruditi, investirati v jezikovno kulturo in biti zavedni člani slovenske knjižne jezikovne skupnosti," nam je v srce položil, ko smo se z jezikoslovcem pogovarjali ob njegovi 80-letnici.

Rodil se je leta 1926 na Mostecu pri Brežicah. Po končani klasični gimnaziji v Mariboru in obdobju pregnanstva na Poljskem je končal študij slovenskega in ruskega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti ter tam pozneje tudi doktoriral. Sprva se je zanimal za slovstveno vedo, vendar se je že kmalu po začetku akademske kariere usmeril v jezikoslovje. Strokovno se je izpopolnjeval v Varšavi, Hamburgu in Chicagu. Ker ga v Sloveniji najprej niso radi objavljali, je to deloma prebil v Zagrebu, kjer je objavljal v hrvaščini. Tam se je strukturalno izobrazil, zavzel v jezikoslovju novo smer in v Ljubljani zadeval ob stare teoreme v slovenski slovnici. Zato so bili ob njegovih popravkih nekateri prizadeti in neradi tiskali njegovo delo, se je pozneje spominjal, sam pa svojih nazorov ni kaj dosti spreminjal.

V Ljubljani se je leta 1966 naprej habilitiral za docenta, leta 1970 pa za izrednega profesorja za slovenski knjižni jezik. V letih od 1976 do 1996 je bil predstojnik katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Kot lektor slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Zagrebu je sodeloval pri sekciji za literarno teorijo in bil dejaven pri lingvistični sekciji Hrvaškega filološkega društva. Od leta 1955 je imel lektorate slovenščine na poletnih seminarjih za tuje slaviste najprej v Splitu, nato v Zadru in Zagrebu, od leta 1965 tudi v Ljubljani. Posamezna predavanja je imel tudi na tujih univerzah, obiskal je celo sloviti Yale.

Zvest izročilu Stanislava Škrabca
Sledil je jezikoslovnemu izročilu Stanislava Škrabca, a glede na posledice bistveno spremenjenih političnih, socialnih in duhovnih razmer za jezikovni položaj in normiranje. Slovenščina verjetno sodnega dne ne bo dočakala, vendar pa moramo delati tako, kakor da ga bo, je poudarjal. Spomnil je na Škrabčevo stališče, da slovenski jezik uspeva, cvete v neskončnost in še čez. "Torej varovati je treba to, kar si je slovenski jezik pridobil, in najti modus vivendi, najboljše, kar je možno," je dodal.

Zagovornik vpeljevanja novega besedišča
V prvo vrsto govorcev knjižnega jezika je postavljal govorce osrednjeslovenskega mestnega govornega območja, pa tudi novinarje in politike, manj pa besedne umetnike. Ostro je nasprotoval teoretični in ideološki ozkosti nekaterih starejših jezikoslovcev in dejavno vpeljeval novo strukturalistično pojmovnost in besedišče. Takrat se ga je oprijel sloves polemika in individualista, kar je predvsem v šolstvu oteževalo sprejemanje njegovih novosti, čeprav so bile te večinoma strokovno upravičene.

Jože Toporišič je obravnaval fonetiko, urejal oblikoslovje in besedotvorje, skladnjo, stilistiko, pravopis in pravorečje ter se ukvarjal z dialektologijo. Prav tako je raziskoval zgodovino knjižnega jezika in se precej ukvarjal s kritiko. Podpisal je več učbenikov in več kot dva tisoč prispevkov iz jezikoslovja ter stilistike. Med letoma 1966 in 1970 je bil odgovorni urednik revije Jezik in slovstvo, od leta 1967 tudi urednik Slavistične revije. Kot urednik in glavni urednik za jezikoslovje je revijo urejal praktično do svoje upokojitve leta 1996. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem iz srbohrvaščine, iz latinščine pa je prevedel Bohoričevo slovnico.

Član številnih jezikoslovnih združenj v tujini
Leta 1991 je postal izredni član, šest let pozneje pa redni član razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prav tako je bil član jezikoslovnih združenj v tujini in več komisij mednarodnega slavističnega komiteja - za jezikoslovno izrazje, fonetiko, knjižne jezike, slovnično strukturo. V sedemdesetih letih je predsedoval Zvezi slavističnih društev Jugoslavije, med drugim pa je vodil tudi odbor za pospeševanje slovenščine na neslovenskih univerzah.

"Za velik del jezikovne kulture skrbijo lektorji, še bolje pa je, da vsakdo, ki besedila ustvarja, sam bogati tudi svoje jezikovno znanje. In sicer v obeh oblikah, tako v govorni kot v pisni," je pred leti poudaril priznani jezikoslovec.