Lenassi, ki se je rodil v Opatiji, je leta 1956 končal študij kiparstva na ljubljanski likovni akademiji. S svojim občutkom za monumentalnost je ustvaril vrsto spomeniških obeležiij, javnih skulptur in malih plastik. Za kiparski opus je prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1966 in stanovsko Jakopičevo nagrado leta 1981.

Lenassijev opus so določale predvsem dognane spomeniške realizacije, ki so jih uvrščali v skupino abstraktnih kiparskih spomenikov. Opus šteje več kot trideset spomenikov in javnih del, med katerimi izstopajo spomenik Edvardu Rusjanu v Novi Gorici (1960), spomenik železničarjem na Vogarju (1962), spomenik padlim borcem v Ilirski Bistrici (1965) in spomenik pomorščakom v Portorožu (1977).

Posluh za simbiozo
Njegove skulpture so bile ustvarjene z geometrijskimi reliefnimi oblikami, secesijsko figuraliko, abstraktno telesnostjo v kamnu. Svoj posluh za simbiozo skulpture ali kiparsko-arhitektonskega projekta z njenim okoljem, naravo, je Lenassi vseskozi dopolnjeval s pretehtano izbiro kiparskega materiala, pri čemer je izstopala njegova občutljivost za izrazne posebnosti danih gradiv, pa naj gre za beton, glino, les, železo, jeklo ali kamen, so zapisali v galeriji.

Ob praznovanju kiparjeve 80-letnice je Galerija Herman Pečarič iz Pirana, kjer je Lenassi živel, pripravila tematsko razstavo, osredotočeno na njegovo simpozijsko plastiko. Prav tako so lansko srečanje na Seči Obalne galerije Piran posvetile njemu, kot častni udeleženec pa je sodeloval pri izboru avtorjev.