Matjaž Kocbek je umrl v soboto v 66. letu starosti, povzema STA po poročanju spletnega medija Žurnal 24.
Rojen je bil 6. 11. 1946 v Ljubljani, študiral je primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Bil je član skupin 441 in 442, skupine Pupilija Ferkeverk in eksperimentalnega gledališča Pekarna.
Kocbek, sicer sin pesnika, pisatelja in politika Edvarda Kocbeka, je izdal devet pesniških zbirk, prvo z naslovom V leta 1972 pri založbi Obzorja, nato pa še Opalni rob, Dišeče predivo, Maneža, Konjušnica v srcu, Ars amandi, Dvojček, Kreta, Sunek s sulico in nazadnje Tilt leta 2007.
Poezija kot jezikovna igra
Kot so ob pesniški zbirki Dvojček zapisali v reviji Bukla, je Kocbek pripadnik pesniške skupine, ki je zagovarjala poezijo kot izpraznjeno jezikovno igro. Njegovo delo določa avantgardna tradicija, ki jo nadgrajuje z vero v veliko moč primarnosti besede. Pesmi oblikuje kot "refleksivne postaje misli, čutenja in prvinskega spraševanja tako posameznika kakor vsakršne eksistence", pa tudi kot "osebno sporočilo o odkrivanju 'druge strani', saj v verzih bivata samota in združenost hkrati, umiranje in rojevanje, pripadnost in ločenost, dajanje in jemanje."
Oblikoval je modernistično liriko, ki jo povezuje z novoromantično izpovednostjo in eksistencialno dvojnostjo. V njej se obrača stran od meščanskega sprenevedanja in sramežljivosti ter besede ovija v sveže in močne senzualne podobe, s katerimi raziskuje notranji, skrit in pozabljen pomen besede, so zapisali na spletni strani festivala Sanje v Medani.
Posvečen slikarstvu
Matjaž Kocbek pa ni bil le izvrsten pesnik, ampak se je posvečal tudi slikarstvu, ali kot je ob razstavi v Mestni galeriji Piran zapisal Andrej Medved, "je (bil) posvečen tudi slikarstvu, ki po izrazni moči nikakor ni zanemarljivo". Svoje slike je razstavljal doma in v tujini, leta 2006 je dobil mednarodno štipendijo z ateljejem v New Yorku. S slikarstvom se je ukvarjal tudi teoretično in raziskoval slikarstvo newyorške šole (Mark Rothko, Jackson Pollock), nadgradnjo abstrakcije, novo figuraliko iz 80. let (Julian Schnabel, Kiefer Richter), zanimali pa so ga tudi novi mediji in umetnikov položaj v družbi, kar je povezoval tudi s poezijo.