OZ - z rojstnim imenom Walter Josef Fischer – je na svojo ustvarjalno pot pod tem umetniškim imenom stopil z 22 leti. Takrat so se po Stuttgartu, kjer je živel v tistem obdobju, začeli pojavljati pisani grafiti in njegov prepoznavni podpis, ki ga je bilo kmalu mogoče najti na številnih javnih površinah.

Po poročanju nemških medijev je njegovo truplo opazil šele voznik vlaka, ki je peljal za tistim, ki ga je zbil na progi med glavno hamburško postajo in postajo Berliner Tor. Na mestu nesreče so našli pločevinko spreja in nahrbtnik ter njegov značilni podpis na eni izmed tirnic.

Redni gost sodnih dvoran
Za časa življenja je bil pogosto pred sodnikom zaradi poškodovanja tuje lastnine. Že zgodaj so vzniknile polemike, ali je njegovo početje vandalizem ali umetnost. Na grafitarski sceni je bil seveda legenda, posvečale so se mu strokovne razprave, v zadnjih letih tudi razstave.

Leta 2009 je namreč začel ustvarjati tudi na platnu, čemur so sledile samostojne in skupinske razstave. Galerist Christoph Tornow iz hamburške Vicious Gallery je objavil njegovo umetniško knjigo, naslovljeno Es lebe der Sprühling (kar bi lahko prevedli kot Naj živi sprejmlad).

Spoštovan med grafitarji, h katerim se sam ni umeščal
OZ oziroma Walter Josef Fischer se je rodil v Heidelbergu leta 1950, vendar je odraščal kot sirota. Grafite je torej začel ustvarjati leta 1977, v naslednjih sedmih letih pa se je odpravil na potovanja po Indiji, Tajskem in Indoneziji.

Samo do leta 2002 naj bi v Hamburgu pustil za seboj več kot 12.000 grafitov, njegov podpis pa je bil znan po vsej Nemčiji in tudi zunaj njenih meja. Čeprav se sam OZ ni nikoli nanašal na "klasično" grafitarsko sceno, ga je ta zelo spoštovala, saj je - kot je zapisal Jan Delay v Es lebe der Sprühling - "OZ utelešenje grafitarstva. Je poosebitev nekompromisnosti. Je dovršena civilna nepokorščina."