Namenili bi ga različnim dejavnostim, posebnost pa bi bila njegova gradnja, saj želijo s projektom obuditi tudi stara obrtna znanja in tehnike.

Kot piše na spletni strani Arboretuma Volčji Potok, je posestvo, kjer je arboretum, Ferdinand Souvan I. kupil leta 1882. Leta 1885 je preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in uredil park. Njegov sin Leon je podrl obzidje ter razširil park, v katerega je zasadil domače in eksotično drevje.

Graščina v Volčjem Potoku, ki je bila postavljena v začetku 17. stoletja, je kot renesančna stavba z nebistvenimi spremembami zunanjosti stala do leta 1944. Bila je središče posestva, stičišče vseh poti, pa tudi osrednja točka parka in parterja pred njo.

Okrnjena podoba arboretuma

Sorodna novica Poslovila se je Juta Krulc, starosta slovenskih krajinskih arhitektov

Aprila 1944 je bila požgana in po koncu vojne so požarišče počistili do zadnje opeke. Kot so zapisali v Arboretumu Volčji Potok, je z uničenjem graščine park izgubil svoje parkovno-arhitekturno sidrišče, pa tudi kakovostno arhitekturo na osrednjem in najbolj izpostavljenem mestu. Dvorec in Souvanov park kot zgodovinsko jedro današnjega Arboretuma Volčji Potok sta sestavljala celoto, ki je brez grajskega poslopja okrnjena, nerazumljiva in nelogična.

V arboretumu menijo, da mora dvorec ponovno stati. "To je naša dolgoletna želja in dolžnost," so zapisali. Glede ne to, da je substanca zgodovinskega Souvanovega parka celostno ohranjena tako po rastlinju kot ideji, kar je v Sloveniji unikum, je logično, da se dvorec na novo postavi v videzu iz Souvanovega časa, so dodali.

S ponovno postavitvijo dvorca bi odpravili posledice 2. svetovne vojne, so zapisali in opozorili, da je med vojno poškodovan in uničen zgodovinski stavbni fond večina Srednje Evrope obnovila že v 50. letih minulega stoletja, medtem ko Souvanov dvorec na to čaka že 70 let. Postavitev dvorca v srcu Arboretuma Volčji Potok bi bila zato po njihovem prepričanju tako tudi znak pozitivnega odnosa države do stavbne dediščine.

Novi dvorec bi postavili na zgodovinsko lokacijo, njegova zunanjščina pa bi sledila nekdanji vizualni podobi dvorca. Prostore bi namenili različni rabi: v njih bi bili prostor za prireditve, razstavišče za likovno umetnost in servisni prostori. Vsebine z likovno umetnostjo bi vanj umestili v sodelovanju z ljubljansko Narodno galerijo.

Kot so še zapisali, obstajajo zgodovinski razlogi, da se v dvorcu uredi razstavni prostor za likovno umetnost. Leon Souvan, zadnji lastnik dvorca, je bil namreč tudi pomemben mecen slovenskih impresionistov in zbiratelj umetnin. Bil je tudi pianist in skladatelj, načrtoval pa je, da k dvorcu prizida glasbeni paviljon za manjše koncerte.

"Že sama gradnja dogodek in spektakel"

V prihodnjem letu nameravajo skupaj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) izdelati projektno nalogo za arhitekturni natečaj. Ker je eden od ciljev ponovne postavitve dvorca ustvariti novo likovno razstavišče, bo pri načrtovanju ključna Narodna galerija kot osrednja nacionalna institucija na področju hrambe nacionalne likovne dediščine.

Ponovno postavitev dvorca si želijo izvesti s pomočjo evropskih sredstev in pod okriljem ZVKDS-a. Generalni direktor ZVKDS-a Jernej Hudolin je pred časom povedal, da si želijo ob rekonstrukciji dvorca obuditi tudi različna obrtna znanja in tehnike. Graščino bi tako "gradili na star način, da bi bila tudi gradnja sama dogodek in spektakel".