Vprašanje, kakšni prizori se skrivajo pod belim ometom kapele, strokovnjakom v Loškem muzeju že dolgo ni dalo miru. Arhivsko gradivo namreč omenja poslikavo in del njene spodnje plasti se je tudi pokazal, ko se je začel krušiti belež.
Freske so nastale v času, ko so prostori gradu služili uršulinski šoli in vojaški bolnišnici, kar izvrstno sovpada s letošnjim osrednjim raziskovalno-razstavnim projektom muzeja Znanje je luč - vzgoja in izobraževanje skozi čas s poudarkom na dekliški uršulinski šoli na Loškem gradu. Ravno razstava je bila tudi druga pomembna spodbuda, da raziščejo in ustrezno poskrbijo za poslikave.
Zanimivo je to, da so gradbeni oder za sondiranje, ki ga je opravil Restavratorski center RS, povsem po naključju postavili prav na dan, ko je pred 98 leti Anton Jebačin začel slikati na stene kapele. Njegovo avtorstvo je izpričano v arhivskem gradivu, sicer pa je umetnikovih tudi več cerkvenih poslikav.
V času vojne vojaška bolnišnica
Sondiranja, ta so potekala dva tedna, za zdaj podpisa avtorja niso odkrila, jasno pa je razvidna datacija poslikave. Slikar je torej delo začel poleti 1915, ko se je končevala obsežna prenova gradu pod vodstvom uršulink. "Kljub vojni je treba verjeti v krepost," so zapisali nad vhodom v kapelo, in sicer kot spodbudo v času velike morije prve svetovne vojne, ko so grad preoblikovali v vojno bolnišnico. V tej so oskrbovali ranjene avstro-ogrske vojake s soške fronte.
Kupola je rezervirana za kreposti
Kapela je poslikana s tremi figuralnimi prizori. Kot najzanimivejšo izpostavljajo krajino z veduto Škofje Loke in uršulinskim samostanom v ozadju ter dvema gojenkama z angelom. Na kupoli so razporejene personifikacije kreposti - vera, upanje, ljubezen, pogum, srčnost in zmernost, čisto na vrhu pa nad vsemi bedi nadangel Mihael.
Jebačinove freske so prebelili leta 1949 ob spreminjanju namembnosti gradu. Odkrite povezave ustvarjajo v sakralnem prostoru povsem drugačen ambient, pravijo v muzeju. Lepo se povezuje tudi z oltarji, ki so bili pred nemškim požigom med drugo svetovno vojno oprema dražgoške cerkve.
Pomemben košček v mozaiku slovenske umetnostne zgodovine
Restavriranje fresk, ki si ga želijo v Loškem muzeju, bi bilo precej zahteven projekt. Deset ljudi bi zaposloval približno deset mesecev. Kot na grobo ocenjuje direktor Restavratorskega centra RS Jernej Hudolin, bi projekt znašal manj kot 200.000 evrov. Elaborat bodo pripravili na podlagi podatkov, pridobljenih iz sondiranja, zatem pa bo, kot pravi, sledila "bitka za denar, ki v teh časih zagotovo ne bo lahka".
Tako Hudolin kot direktorica muzeja Jana Mlakar se strinjata, da bi bilo izjemnega pomena za Škofjo Loko in za celotno Slovenijo, da bi poslikave znova odkrili, saj v slovenskem prostoru ne poznamo veliko tako dobrih poslikav iz tega obdobja.
Če sklenemo z besedami kustosinje Loškega muzeja Barbare Sterle Vurnik, gre za novo informacijo o stanju slovenskega slikarstva na prelomu iz 19. v 20. stoletje in košček v mozaiku slovenske umetnostne zgodovine.