Oglas
Prvi sestavek smo sklenili s propadom gledališča Globe, tokrat se z gledališko stavbo srečujemo več kot enkrat. V baroku, ko je bilo gledališče središče dvorne kulture, in tudi pozneje po nastopu razsvetljenstva, ko se je preobrazilo v ključno kulturno ustanovo izobraženega meščanstva, so bili požari v gledališčih, ki so bila do sredine 19. stoletja razkošno razsvetljena tudi med predstavami, zelo pogosti. Prav izbruhi požarov so bili tako ena izmed spodbud za arhitekturni razvoj gledališke stavbe. Požarom pa niso ubežale tudi nove kulturne ustanove s konca 18. in 19. stoletja, muzeji in galerije. Predstavili vam bomo primer münchenske steklene galerije, omenili pa bomo tudi en slovenski 'kulturni' požar. Objektu, ki ga je prizadel, ni zadal konca, kljub temu pa je z njim povezana zanimiva anekdota.
Najmanj 384 naenkrat ugaslih življenj je bilo potrebno, da je avstro-ogrska oblast leta 1882 izdala zakon o gradnji gledališč in standardih varnosti gledaliških stavb. Tolikšno je bilo namreč uradno število (neuradne ocene so se vzpenjale do 500) žrtev velikega požara, ki je 8. decembra 1881 izbruhnil v dunajskem Ringtheatru (Gledališču na Ringu). Tragedija se je zgodila med reprizo dunajske premiere tedaj izredno priljubljene opere Hoffmannove pripovedke skladatelja Jacquesa Offenbacha.
Gledališče je bilo seveda razprodano, požar, ki je izbruhnil med prižiganjem plinske razsvetljave, pa se je razširil skoraj v trenutku. Iz nesreče se je razvil velik škandal, saj so se med pregledovanjem ruševin pokazale številne napake v gradnji, še bolj pa je javnost razburil odnos vodstva gledališča in policije do obiskovalcev. Kot je zapisal časopis Neue Wiener Tagblatt: "Kako je mogoče, kar se je tokrat zgodilo, da je kdor koli šele dvajset, celo trideset minut po izbruhu požara v Ringtheatru pomislil, da je vendar še mogoče rešiti ljudi; da je šele po tem v teh razmerah zelo pomembnem času prišlo do prvih poskusov reševanja ljudi, ki so se nahajali v prednjih deli stavbe?" Kot glavna dejavnika tragedije so identificirali odsotnost železne zavese, ki bi ločevala oder od avditorija, in prepih, ki je nastal zaradi odprtih stranskih odrskih vrat in ki je še bolj razplamtel požar. Ker je bil dogodek nekakšna javna sramota, je dal cesar Franc Jožef na mestu, kjer je stalo gledališče, zgraditi tako imenovano Sühnhaus, mitnico, v kateri zbrana sredstva so bila namenjena v dobrodelne namene.
2. Glaspalast (München)
Požar v münchenski Stekleni palači leta 1931 niti za svetovno niti za nemško kulturo ni pomenil velike izgube arhitekturnega spomenika. Zares je bila palača arhitekta Augusta von Voita eden zgodnejših primerov gradnje s steklom in železnim ogrodjem, vendar pa stavba zaradi s časovno stisko povzročeno poenostavitvijo načrtov in uporabo standardiziranih gradbenih elementov ni bila nič posebnega. Veliko hujša tragedija je bila izguba za nemško likovno dediščino. V požaru je namreč popolnoma zgorelo ali pa bilo močno poškodovanih več kot 3.000 slik oziroma vsi eksponati razstave Nemški romantiki. Tako je bilo izgubljenih več del Casparja Davida Friedricha, Petra von Corneliusa, Augusta Lucasa, Josefa Antona Kocha, Carla Gustava Carusa in drugih pomembnih predstavnikov nemške romantike. Kot vzrok požara je bil sprva ugotovljen samovžig z oljem prepojene volnene krpe, pozneje so sklenili, da je šlo za kriminalno dejanje požiga.
V zvezi s Stekleno palačo je zanimivo, da je nastala kot prizorišče razstave industrijskega napredka nemških dežel (Allgemeine Deutsche Industrieausstellung). Idejo za razstavo je dal bavarski kralj Maksimiljan II., ki je želel z njo po svetu razširiti sloves Münchna kot naprednega gospodarskega središča in pomembnega sejemskega mesta. Poleg tega je Maksimiljana že od nekdaj navduševala tudi arhitektura. Drugače kot večina drugih nemških vladarjev pa vtisa veličine svoje države ni skušal utrjevati z arhitekturo, ki je povzemala velike zgodovinske sloge, ampak so ga navduševala nova dognanja gradbenega inženirstva. Tako ga je povsem prevzela londonska Kristalna palača arhitekta Josepha Paxtona in odločil se je, da svojemu mestu podari podoben stekleni dragulj. 200 metrov dolga palača je zares slovela kot arhitekturna posebnost Bavarske; tako je bilo vse do njenega požiga leta 1931 in do tedaj je bila to tudi stavba, ki je ohranjala spomin na Maksimiljana II. Oziroma kar na celotno dinastijo Wittelsbachov, katere vrsta članov je 'veliko dala' na arhitekturo.
3. Gledališče La Fenice (Benetke)
Beneško gledališče La Fenice je bilo v požaru uničeno večkrat. Zadnjič se je to zgodilo leta 1996, ko je nesreča prizadela drugo gledališko stavbo, inavgurirano leta 1837. Kot prvi mogoč vzrok je bil naveden požig in kot krivca sta bila ožigosana električarja Enrico Carella in Massimiliano Marchetti. S požigom sta se menda maščevala gledališču, ki je njunemu podjetju zaradi počasnosti izvajanja naročenih del v gledališki stavbi grozilo s tožbo in posledičnimi visokimi denarnimi kaznimi. Oba so za več let pahnili v ječo, zamude z delom pa so ostale. Tokrat so bile povezane z začetkom rekonstrukcije gledališča, ki se je začela šele leta 2001. V 650 dneh so stavbo obnovili, in ko je 90 milijonov evrov zamenjalo lastnika, je gledališče po zaslugi spretnih tesarjev, tapetnikov in slikarjev spet zasijalo v vsej svoji izvirni bleščavosti.
Zgodovina gledališča La Fenice sicer sega v leto 1789, ko je skupina iznajdljivežev našla način, kako prelisičiti zakon, ki je število delujočih gledališč v Benetkah omejeval na sedem. Objavljen je bil oglas, v katerem je plemenita družba novega gledališča pozivala "domače in tuje arhitekte k sodelovanju pri natečaju za obliko gledališča ..., ki bo kar najbolj blagodejno za oko in uho občinstva". Ustanavljanje novega gledališča je bilo posledica spora med družino Veniers, lastnico leta 1774 pogorele beneške opere, in gledališke skupine, ki je upravljala z opero in njenim programom. Skupina se je tako odločila, ustanoviti svojo gledališko stavbo, ki se je kmalu po odprtju leta 1792 uveljavila kot eno najboljših evropskih gledališč. Stavba je leta 1836 pogorela in v samo enem letu je zrasel nov objekt arhitektov in gradbenih inženirjev bratov Meduna, ki je obstal do nesreče 29. januarja 2001.
4. Kino Rex (Abadan, Iran)
Podobno kot je bilo gledališče množična zabava evropske meščanske družbe 19. stoletja, je kinematograf ključna kulturna institucija v mnogo državah Srednjega vzhoda in Indijskega polotoka. Po pravici povedano, so tudi s požarno varnostjo povezani ukrepi na približno enaki ravni, kot so bili tisti v evropskih gledališčih v sredini 19. stoletja. Nesreče so tako bile tudi v 20. stoletju pogoste. Ena najhujših se je zgodila 20. avgusta 1978 v kinu Rex v Abadanu v Iranu, kjer je umrlo okoli 430 ljudi. Vzrok za požar je bil teroristični napad islamističnih skrajnežev, privržencev ajatole Homeinija, ki so leto dni pozneje z islamistično revolucijo prevzeli oblast v državi. Ob nesreči so se celo pojavila namigovanja, da je za spletko stal tedaj vladajoči šah Reza Pahlavi, pozneje pa so oblast obtoževali številnih žrtev. Kmalu po začetku predstave so namreč policisti dobili sporočilo, da so v kinodvorani teroristi, ki so v kotu zanetili manjši požar in ki bodo želeli pobegniti.
Da bi preprečili pobeg teroristov, so policisti zaprli izhode in se odločili, da iz stavbe ne bo odšel nihče, dokler ne pridejo policijske okrepitve. Težko je reči, da je bilo to preprečevanje odhoda občinstva krivo za smrti množice. Pregled dvorane je namreč pokazal, da so žrtve umrle na stolih in niti niso skušale uiti. Uveljavila se je domneva, da je požar poškodoval klimatski sistem, iz katerega so ušli plini freoni, zaradi katerih so obiskovalci kinodvorane padli v nezavest in tako niti niso zares umrli v peklu, ki je nastal po razmahu požara. Dogodek velja za po številu žrtev tretji največji teroristični napad, in sicer za napadi 11. septembra 2001 na Svetovni trgovinski center in za bombnim napadom v iraškem mestu Katanija avgusta 2007.
5. Narodna in univerzitetna knjižnica (Ljubljana)
Zadnji med požari, ki vam jih želimo predstaviti, je bil precej manjši in tudi ni bil tako uničujoč, vendar se je zgodil pri nas. Gre za manjši požar, ki je izbruhnil po strmoglavljenju nemškega vojaškega letala na Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Nesreča, ki se je zgodila januarja 1944, je prizadela južni trakt, požar pa je uničil veliko čitalnico, javne kataloge in okoli 60.000 knjig.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje