V nedeljo zvečer je v 200 let stari muzejski stavbi v Riu de Janeiru izbruhnil požar; ognjeni zublji so pogoltnili veliko večino ogromne muzejske zbirke – in podžgali javno debato o pomenu kulture in dediščine v brazilski družbi, ki se spopada s šepajočim gospodarstvom in ostrimi varčevalnimi ukrepi.

Televizija Globo je poročala, da so gasilci na pogorišču našli človeško lobanjo, ki bi lahko bila ostanek Luzie, najstarejšega okostja, najdenega v Severni in Južni Ameriki. Artefakt so že poslali v laboratorij, kjer bodo potrdili ali ovrgli trenutno hipotezo. (V muzeju so hranili na stotine starodavnih lobanj.) Gasilska brigada in zvezna univerza v Riu de Janeiru, ki muzej upravlja, se na prošnje za komentar še ne odzivata.

Kaj vse je bilo izgubljeno?
Luzia, ki so jo leta 1975 izkopali v zvezni državi Minas Gerais, je bila ob smrti stara okrog 25 let. Bila je "zvezdniški eksponat" ogromne muzejske zbirke 20 milijonov predmetov, v kateri so bili tudi številni staroegipčanski artefakti, primerki staroselske umetnosti, ogromen meteorit, fosilizirana okostja dinozavrov, ogromna znanstvena knjižnica in celo freske iz Pompejev.

Do nedeljskega požara je – vsaj posredno – pripeljala cela plejada dolgo znanih, a nerešenih težav v muzejem. Med drugim niso imeli škropilnika, ki bi se sprožil ob zaznanem ognju. Časnik O Globo je poročal, da so o nevarnosti požara v muzeju prvič pisali pred okroglimi 40 leti.

Muzej se še vedno kiti s svojim pastelno rumenim pročeljem, a že bežen pogled skozi okna razkrije katastrofalno opustošenje, počrnele stene in zoglenele podporne stebre; strehe stavba nima več. Lokalne oblasti opozarjajo, da zgradba ni varna in bi se lahko v vsakem trenutku sesedla.

V zadnjih dneh so mnogi Brazilci poudarili, da je zgodba Narodnega muzeja tragičen simbol širše stiske v državi. Vse bolj nezadovoljni in razjarjeni državljani bodo na oktobrskih volitvah izbirali novega predsednika (kandidatka Marina Silva je nesrečo opisala kot "lobotomijo brazilske zgodovine"). "Če je ta zgodovinski spomenik simboliziral začetek naroda, požar simbolizira deželo, katere največji težavi sta pomanjkanje kulture in izobrazbe," je v torkovi kolumni za The Gueardian zapisal sloviti brazilski pisatelj Paolo Coelho.

Prelaganje krivde se je že začelo
Vodstvo muzeja je zvezne oblasti obtožilo nezadostnega financiranja, čeprav je muzej hranil eno najpomembnejših zgodovinskih zbirk v Latinski Ameriki. Odgovorni se sicer branijo, da so primerno financirali zvezno univerzo, da pa ta morda sredstev ni preusmerila v muzej. Predsednik razvojne banke BNDES Dyogo Oliveira je medtem že napovedal, da bodo namenili dobih 6 milijonov dolarjev za vgradnjo protipožarne tehnologije v institucije po vsej deželi.

"Brazilci zanemarjamo svojo zgodovino"
"Zakaj je Narodni muzej, najveličastnejši muzej v Južni Ameriki, obiskalo samo 154 tisoč ljudi letno?" se v zgoraj omenjeni kolumni še sprašuje Coelho. "Krivimo vlado, ki je zanemarjala našo zgodovino. Ampak tudi mi, Brazilci, jo zanemarjamo. Brazilija je fantastična dežela, lepa dežela, ki pa jo hromi pomanjkljiva izobrazba. Revni ljudje v Braziliji se ne šolajo, kaj šele, da bi hodili v muzeje. Bogati obiskujejo muzeje – ampak v Londonu, New Yorku in Parizu, ne pa v Riu ali Sao Paulu. Muzej Ipiranga, ki je bil zgrajen na mestu, kjer je Brazilija leta 1822 razglasila neodvisnost, je zaprt že pet let. Zdaj, ko je Narodni muzej umrl v plamenih, se sprašujemo, kakšna bo usoda Ipirange. Sprašujemo se, kakšna bo usoda naših duš."