V teh dneh so v Vatikanu odprli vrata restavrirane Galerije zemljevidov, ki je od stropa do tal prekrita z naslikanimi kartami, vedutami, slovitimi bitkami in drugimi kartografskimi podobami. Monumentalni zemljevidi v Papeški državi niso bili novost. Nekaj podobnega je na začetku 16. stoletja nastalo že v času papeža Julija II., ko so Loggio della Cosmografia poslikali z zemljevidom tedaj znanega sveta in ga na stropu zaključili z zvezdnatim nebom. Vendar Gregorja XIII. ni zanimal ves svet, ampak je želel občudovati zemljevide pokrajin, ki so sodile pod njegovo oblast, dežele Apeninskega polotoka in vedute njihovih ključnih mest.

Vzporedno z umetnostjo, literaturo in mislijo je tudi kartografija tistega časa doživljala svojevrstno renesanso. V dobi geografskih odkritij in tehničnih izumov, kot so magnetni kompas, teleskop in sekstant, so nastajali natančnejši in bolj dodelani zemljevidi, ki so bili daleč od srednjeveških prikazov sveta (mappae mundi), orientiranih še proti Jeruzalemu kot njegovemu središču.

40 zemljevidov v 18 mesecih
Gregor XIII. si je v dolgem hodniku Belvederskega dvorišča zaželel natančne zemljevide Apeninskega polotoka in dežel pod papeško oblastjo, svoje mesto na kartah pa je med drugim dobila tudi celotna Istra in ozemlje, ki sodi danes v okvir slovenskih meja. Ambiciozen projekt se je začel leta 1580 in osemnajst mesecev pozneje je bila dolga dvorana poslikana. Poslikave med drugim obsegajo ozemlje dveh pomorskih velesil, Beneške in Genovske republike, poleg omenjenih pristanišč sta ob vhodu naslikana še Ancona in Civitavecchia, zemljevid vsakega območja spremlja natančno izrisana veduta glavnega mesta, od historičnih prizorov pa najdemo med drugim bitki pri Fornovu (1495) in Lepantu (1571).

Stoletje po končani poslikavi je dal dvorano, ki obiskovalce Vatikanskih muzejev vodi do Sikstinske kapele, restavrirati in dopolniti še papež Urban VIII.