O psihosomatski bolezni, ki lahko pri posamezniku, ki se znajde pred nadpovprečno veliko umetninami naenkrat (ali pa pred eno samo, res izjemno mojstrovino), sproži pospešen srčni utrip, omotico, zmedenost in celo halucinacije, je prvi pisal francoski realist Stendhal. Henri-Marie Beyle, kot je bilo pisatelju pravzaprav ime, je v svojem potopisu Neapelj in Firence: Potovanje od Milana do Reggia opisal, kako ga je "zadelo" med obiskom Firenc leta 1817. "Ko sem se povzpel skozi prag Santa Croce, so me zgrabile močne srčne palpacije; vrelec življenja v meni se je posušil in med hojo me je bilo nenehno strah, da bom padel," piše Stendhal.

Skoraj dve stoletji pozneje je čas za znanstveni pristop: raziskovalci s pomočjo tehnologije skušajo izmeriti odzive obiskovalcev na izhodu iz slovite palače Medici Riccardi v Firencah. Nadzirajo njihov srčni utrip, pritisk in frekvenco dihanja pred in po tem, ko si ogledajo dih jemajoče freske Benozza Gozzolija, ki krasijo dom slovitih Medičejcev (pozneje, leta 1540, so se preselili v slovito Palazzo Vecchio). "Poskusni zajčki" morajo še zapisati, kako so se ob opazovanju umetnosti počutili, tako telesno kot duševno. Ta "multisenzorna" testiranja bodo potekala še do konca avgusta.

Čeprav se psihiatri nikoli niso dokončno zedinili, ali Stendhalov (oz. firenški) sindrom resnično obstaja, ima na nekatere posameznike tako močan učinek, da potrebujejo zdravniško oskrbo ali celo zdravljenje z antidepresivi. Osebje v firenški bolnišnici Santa Maria Nuova je menda že navajeno na oskrbo nadpovprečnega števila turistov, ki tožijo nad vrtoglavico in dezorientiranostjo, ki se jih polotita, ko občudujejo Michelangelovega Davida, zaklade galerije Uffizi in druge znamenitosti toskanskega mesta.

Lahko Caravaggio "spreobrne" moškega?
Priznana psihiatrinja Graziella Magherini Stendhalov sindrom preučuje že trideset let. V zadnjih desetih letih je našla okoli sto primerov, v katerih so obiskovalci Firenc ob srečanju s tamkajšnjo arhitekturo, umetnostjo ali zgodovino doživeli tak ali drugačen zlom: nekateri so čutili paniko in potrtost, drugi evforijo, tretji pa naj bi halucinirali. Danes se raziskovalka bolj osredotoča na področje spolnosti, predvsem na to, kako naj bi Caravaggievi portreti mladeničev še danes nekaterim moškim zamajali temelje lastne spolne usmeritve.