Da bo najdba še bolj skrivnostna, na okostjih 17 trupel, na katere so gradbinci po naključju naleteli na začetku tega meseca, ni nobenega nakita, osebnih predmetov ali vsaj kakršnih koli ostankov oblačil - arheologi niso našli niti enega samega gumba.

Odsekati glavo in obtežiti s kamenjem
Strokovnjaki sklepajo, da grobovi datirajo v 15. ali 16. stoletje, obdobje, ko je bil strah pred vampirji v Vzhodni Evropi najbolj paničen in razširjen. Lukasz Obtulowicz, arheolog iz pisarne za spomeniško varstvo v bližnjih Katowicah, je v izjavi za lokalno televizijo že povedal, da obstajajo indici, da so naleteli na "vampirsko grobišče" - med drugim so bili na lobanje položeni kamni. "Vse to naj bi preprečilo, da bi vampirji znova oživeli."

"Pokop, ki smo mu priča tukaj, je v skladu z najbolj razširjeno prakso pokopavanja vampirjev," je za poljski časopis Dziennik Zachodni potrdil tudi vodja izkopavanj Jacek Pierzak.

Obenem ne moremo izključiti, poudarjajo malo bolj hladnokrvni viri, da so bili "vampirji" v resnici zgolj žrtve klasične usmrtitve - pokopani so namreč le lučaj od kraja, kjer so nekoč stale vislice. (Je pa res, da so vampirje včasih obglavljali, včasih pa obešali na vislicah in jih tam pustili, dokler zaradi razkrajanja telo ni odpadlo od glave. V obeh primerih so nato glavo zakopali k nogam, po logiki, da bo vsem, ki bodo skušali vstati iz groba, manjkajoča glava pomenila precejšnjo oviro.)

Arheologi so do zdaj odkopali že 43 grobov; zgodovinarji upajo, da bodo kaj več o identitetah tistih, ki so bili ritualno pokopani, izvedeli s pomočjo cerkvenih dokumentov o usmrtitvah. Okostja so že prenesli v laboratorij, kjer bodo določili starost in morebitni vzrok smrti pokojnikov.

Vera v vampirje še ni mrtva
Poljska, ki je sicer ena najbolj katoliških držav v Evropi, se ponaša tudi z močno skupnostjo izganjalcev hudiča in ljudi, ki verjamejo v vampirje: leta 2011 so na primer enotedensko konferenco posvetili "trenutni evropski in svetovni modi vampirstva, shizofrenije in drugih duševnih motenj, pa tudi hudičevim trikom med izganjanjem".

Bolgari prisegajo na "klasiko": količek skozi srce
Mimogrede, to niti ni prvo tovrstno odkritje v zadnjem času: lani so bolgarski arheologi v bližini samostana v Sozopolu izkopali dve okostji iz srednjega veka; pokojnika sta bila skozi prsni koš prebodena z železnima drogovoma, kar je bil prav tako priljubljen način "dokončnega" ubijanja vampirjev.

"Trupli ponazarjata prakso, ki je bila v nekaterih bolgarskih vaseh v rabi vse do prvega desetletja 20. stoletja," je takrat zatrdil direktor tamkajšnjega naravoslovnega muzeja Božidar Dimitrov, ki pravi, da so v Bolgariji v zadnjih letih odkrili več kot 100 "vampirskih" grobov - grobov aristokratov ali cerkvenih mož, ki so bili po smrti večkrat zabodeni ali pribiti v svoje krste. Pri vsem skupaj je zanimivo, da med njimi ni bilo žensk; čarovnic se očitno niso bali.

Nosferatu je prišel pozneje
Srednjeveška predstava o vampirjih je bila torej zastavljena precej širše od prizora bledega aristokrata v ogrinjalu, kakršnega si je pozneje zamislil Bram Stoker. Celo ljudem, ki so v skladu s starimi poganskimi običaji na grobovih puščali ostanke hrane za svoje mrtve sorodnike, je grozilo, da bodo brez pretiranega obotavljanja obtoženi vampirstva in usmrčeni. V času, ko je Cerkev vajeti vseh področij človeškega življenja trdno držala v svojih rokah in so njene grožnje z večnim prekletstvom samo še podžigale strah med ljudstvom, ki ga je desetkala kuga, je bil strah pred vampirji vseprisoten (veljali so za nekakšno antitezo Kristusa, duhove, ki so vstali iz teles zlobnih ljudi).

Vampirska folklora se je najbolj razcvetela v vzhodnoevropskih državah, na Balkanu in v Grčiji, kjer - za razliko od Anglije, Nemčije in Amerike (in konec koncev tudi naših krajev) - za vse zlo v svoji sredi po navadi niso okrivili čarovnic. Ostali svet se je z vampirji natančneje seznanil šele v 18. stoletju, ko so izobraženci začeli potovati v najbolj oddaljene kotičke Vzhodne Evrope. Lep primer tega je vest o vasici Kisilova (današnje Kisiljevo v Srbiji), epicentru ene najbolje dokumentiranih in najbolj histeričnih vampirskih "afer" vseh časov; zanjo je svet izvedel šele s širitvijo avstroogrskega imperija.

Tudi Srbi imajo svojo vampirsko legendo
Paniko je sprožil preprost srbski kmet, Petar Blagojević: potem ko je leta 1725 umrl, mu je kmalu - po zelo kratkih, manj kot 24-urnih izbruhih bolezni - sledilo še devet sovaščanov. Vsi so na smrtni postelji trdili, da jih je ponoči hodil davit Petar, ki je menda preganjal tudi svojo vdovo. Ko so izkopali njegovo truplo, so vaščani zgroženo ugotovili, da ne kaže znakov razpadanja in da so mu medtem zrasli novi zobje in nohti. Truplo so nato prebodli s količki in ga zažgali, uradne oblasti pa njihovega linča pokojnika niso sankcionirale.