Arhitekturna in širša umetniška stvarnost je z njim predstavljena v pomanjšanem merilu. Res je. Vseeno pa to ni maketa, pa tudi sestavljanka ni. Težko bi tudi trdili, da paviljon predstavlja potraten minimundusni ali legolandski zamah. Je vsakoletna arhitekturna posebnost in stroka ga občuduje. Serpentinski paviljon je tam že trinajsto leto zapored, to pomeni, da ima letošnji že dvanajst predhodnikov (eden med temi zaradi finančne oseke ni bil dokončan).

Nemara nobeden izmed poprejšnjih ni bil tako resnoben in obenem tako nasičen s simboliko. Tega z oznako 2012 so skupaj zasnovali razvpiti kitajski umetnik in oporečnik Aj Vejvej in švicarski arhitekturni studio Herzog & de Meuron - isto ustvarjalno moštvo, ki je oblikovalo tudi znameniti pekinški olimpijski stadion, poimenovan Gnezo.

Na glavo obrnjeno Gnezdo?
Takojšnja simbolna vez se vzpostavi med zadnjim in predzadnjim gostiteljem Olimpijskih iger, nato med sedanjim evropskim gospodarskim stopicanjem in vzhodno-azijskim ekonomskim galopom, ki mu je ravno po Igrah v kitajskem glavnem mestu začelo zmanjkovati sape. Gre navsezadnje letošnji Serpentinski paviljon razumeti kar kot na glavo obrnjeno Gnezdo, ki kot tako postane zadušljiva past v obliki za vselej zakljenenega podzemnega hodnika?

Poseben simbolni kontrast predstavlja ravna streha postavitve, ki je napolnjena z vodo. V njej odseva vse, kar hiti po nebu. Tam - pa naj bo pač visoko, kolikor že hoče - tam ni utesnjenosti, najbrž tudi problemov ne! Medtem pa najbolj črno liso objekta predstavlja prav ta - nezaščitena trikotnja luknja s surovo prstjo na dnu, ki namenoma ni smela dočakati svojega plutastega pokrova. Ali pluta - mehka na odtip, a otožna po videzu -, s katero je pokrita notranjnost paviljona, blaži zavedanje o skorajšnjem pogromu ali še bolj hudobno duši vsakršno upanje o izhodu?

Paviljon, zgrajen po načrtih Aj Vejveja in arhitektov Herzog & de Meuron (ki bo demontiran po 14. oktobru), je že odkupil najbogatejši Britanec, jeklarski magnat Lakshmi Mittal - saj res, njegov drugi sosed.

Pred leti je skoraj veljalo, da bo za postavitev paviljona izbrani arhitekt nato prejel Pritzkerjevo nagrado, tj. arhitekturnega oskarja. A se je sled te minitradicije v zadnjih letih izgubila. V nekaterih primeri pa je res obveljalo, da je edino londonsko delo, pa naj je bil zanj zadolžen še tako slaven in čaščen oblikovalec, ostal prav ta paviljon, ki je proti zahodu le streljaj oddaljen od Kensingtonske palače.

Letošnji je že šesti Serpentinski paviljon, ki sem ga imel priložnost obiskati in tudi nekako preizkusiti. Najdolgočasnejši med temi je bil lanski avtorja Petra Zumthorja, čeprav je tudi tisti vključeval kar nekaj zanimivih navezav in pomenljivih detajlov. Najbolj uporaben in obenem oblikovno razigran, skorajda romantično vihrav je bil tisti Franka Gehryja z letnico 2008. Dobrovoljen in zvedavo-odštekan je bil tudi tisti Jeana Nouvela, letnik 2010. Povsem nefunkcionalen, a vendar najbolj ljubek pa je bil tisti leta 2009, ki so ga sestavljale le aluminijaste palice in čudaško oblikovana ogledala. Zanj so načrte ustvarili v japonskem studiu SANAA.

Matjaž Ambrožič
Paviljone preteklih let si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji.