"Takrat sem živela v begunskem centru in bila prepričana, da je meni najhuje na svetu glede nastanitve, a ko slišiš zgodbe ljudi, ki sem jim takrat 'zavidala', ker so živeli pri sorodnikih ali neznanih ljudeh, spoznaš, da so tudi oni imeli velikanske težave."

S temi besedami Maide Džinić na podlagi njene lastne osebne begunske izkušnje lahko povzamemo bistvo projekta Zgodilo se je čisto blizu nas, ki ga je kulturnica, pevka sevdaha in novinarka spodbudila ob 30. obletnici prihoda bosanskih beguncev v Slovenijo. Skupaj s sodelavci Vodnikove domačije je zbrala kar 45 pričevanj beguncev in ljudi, ki so jih v Sloveniji sprejeli ali jim kako drugače pomagali – z delavnicami, kulturnimi in izobraževalnimi dejavnostmi, psihosocialno pomočjo.

Pričevanjem lahko do 8. maja prisluhnete v Galeriji Vžigalica, razstavo si je do 5. junija mogoče ogledati na Vodnikovi domačiji, vrhunec različnih kulturnih dogodkov pa bo 4. maja zvečer v preddverju Križank, ko bodo svoje glasbene moči združili Vlado Kreslin, Damir Imamović ter glasbeni skupini Dertum in Vali, ki jih sestavljajo zdaj že nekdanji begunci.

Maida, kako si se domislila tako čudovitega projekta?
Na Vodnikovi domačiji v ljubljanski Šiški že nekaj let pripravljam cikel dogodkov Ispeci pa reci. To so pogovori s pisatelji in novinarji iz naše regije. Ko smo se družili po teh dogodkih, sem spoznala, da obiskovalci, mi in tisti, ki zdaj delajo na Vodnikovi domačiji, ne vedo, kaj se je tam dogajalo v 90. letih. Takrat je bil v Šiški pravi kulturni hram, kjer so izgnanci iz BiH-a imeli literarne, likovne in glasbene delavnice, na katerih je Vlado Kreslin pel in igral s sarajevskimi otroki. Drugi kulturni hram pa je bil v KUD-u Franceta Prešerna v Trnovem. Tam sta nastali tudi moja prva skupina Dertum in gledališka skupina pod mentorstvom Drage Potočnjak. Tega ne vedo niti vsi v Ljubljani, še manj v drugih delih Slovenije. Želela sem si, da bi čim več ljudi izvedelo, kaj se je tu dogajalo.

Uspelo vam je posneti 45 pričevanj. Kaj vse ste slišali, kakšne zgodbe?
Nazadnje je nastal večji projekt, kot sem si ga zamislila. Sprva sem načrtovala, da bi se posvetili predvsem tistemu, kar je nastalo na kulturnem področju med letoma 1992 in 1998. Ko pa smo slišali pričevanja ljudi, se je vse vedno bolj širilo. Zdaj imamo pričevanja beguncev in tistih, ki so takrat sodelovali z nami, od nekdanjega direktorja Urada za begunce do Vlada Kreslina, Janija Kovačiča in Anice Mikuš Kos, ki je zagotovila psihosocialno pomoč. Zbrali smo izjemno gradivo – 45 ljudi je govorilo po eno uro.

Kakšne pa so te izkušnje?
Rada rečem, da ima vsakdo svojo zgodbo. Takrat sem živela v begunskem centru in bila prepričana, da je meni najhuje na svetu glede nastanitve in drugega. A ko slišiš zgodbe drugih ljudi, ki sem jim takrat "zavidala", ker so stanovali pri sorodnikih in živeli normalno življenje, spoznaš, da so tudi oni imeli velikanske težave. Morali so določiti, kako bodo uporabljali stranišče, kako pripravljali kosilo … V eno- in dvosobnih stanovanjih je živelo dvajset in več ljudi, sorodnikov ali celo popolnih neznancev. Sprejemali so ljudi iz BiH-a, ki jih prej niso nikoli videli.

Zakaj sta bila Vodnikova domačija in KUD France Prešerna kulturna hrama? Kaj je to pomenilo za vas? Bili ste članica Dertum benda, pozneje pa so nastali Vali. Kaj je to takrat pomenilo za vas?
Mislim, da je Vodnikova domačija že januarja 1993 odprla vrata otrokom in mladini. Dejavnosti so bile različne, mladi pa so bili približno enakih let. Kot je rekel Damir Muratović, ko smo snemali, smo bežali iz begunskega centra, kjer so bile razmere zelo slabe. V eni sobi je bilo pet, šest ljudi, nisi imel nobene zasebnosti, zato smo bežali ven. Potem smo se nekako našli, vse se je zgodilo spontano in nazadnje so nastale izjemne stvaritve.

Neki novi sevdah?
Da. Dertum. Ustanovila ga je pokojna Farah Tahirbegović, pridružili pa so se še Božo Vrećo, Admira in drugi.

Pred kratkim ste ustanovili Bosensko-hercegovski kulturni center v Ljubljani. Zakaj ta projekt, komu je namenjen in koga naj bi povezoval?
Ugotovila sem, da je veliko društev z nacionalnim predznakom in da ni društva, v katerem bi se zbirali vsi Bosanci, Hercegovci in tudi Slovenci, ki imajo radi bosensko-hercegovsko kulturo in tradicijo. Prostovoljci, ki delujemo v organizacijskem odboru, bi radi pokazali vso pestrost in bogastvo tradicije naše države svojim gostiteljem ter predstavili številne mlade avtorje iz BiH-a, ki so neznani celo v domovini, kaj šele v Sloveniji. Radi bi jim odprli vrata v Slovenijo in morda celo v EU.

Kako pa zagotavljate denar za dejavnosti? Treba je plačati tiskanje knjig, prevode, prenočitve gostom v Ljubljani …
To je vedno težava, zlasti na začetku, ko še nimamo referenc, saj smo komaj začeli delovati. Za zdaj so članarine naš edini vir financiranja, upam pa, da bomo, ker že uresničujemo nekatere projekte, imeli dobre reference in prihodnje leto lahko zaprosili za podporo. Naši člani delajo prostovoljno.

Kako poteka obveščanje o dejavnostih?
Imamo svojo stran na Facebooku in portal.

Še nekaj me zanima v povezavi s pričevanji, o katerih sva prej govorili. Kje jih lahko slišimo in kaj še pripravljate?
V Galeriji Vžigalica nasproti Križank v Ljubljani so na ogled pričevanja, fotografije in citati, na Vodnikovi domačiji pa je postavljena razstava predvsem o kulturi, o dejavnosti v KUD-u in na Vodnikovi domačiji, najpomembnejša prireditev festivala, našega projekta, pa bo 4. maja v Križankah, ko bodo nastopili nekdanji Vali z Vladom Kreslinom, Dertum bend in Damir Imamović.