Anekdote, ki dajejo odgovore na ta vprašanja, vključno z Brunelleschijevo postavitvijo jajca na marmorno ploščo, s čimer naj bi si zagotovil naročilo firenške katedrale, najdemo v znamenitih 'Življenjih', pod katere se je nekaj manj kot pet stoletij nazaj podpisal Giorgio Vasari. Prav zaradi tega obsežnega dela, Življenja najbolj slavnih slikarjev, kiparjev in arhitektov (La vite de' piu excellenti pittori, sculori e architetti), si je sicer tudi sam slikar in arhitekt prislužil oznako 'ded' umetnostne zgodovine.

V zvezkih, ki so izšli leta 1550, nato pa še 1568 v dopolnjeni izdaji, je poznejšim proučevalcem italijanske renesančne umetnosti zapustil zabavne anekdote in dragocene podatke o sodobnikih in tudi starejših mojstrih, ki jih je seveda treba brati pazljivo. Vasari, ki je prvi pomislil na vpliv starejših mojstrov na mlajše učence, in kako se je to kazalo v razvoju umetnosti in na odraz umetnikovega zasebnega življenja na njegovo delo, je Življenja razporedil na tri dele. V prvem obravnava umetnike v času, ko so se nastavki za renesanso šele rojevali (čas Cimabueja in Giotta), v drugem čas zgodnjerenesančnih mojstrov, kot je bil že omenjeni Masaccio, v tretjem pa tiste mojstre, ki jih je sam cenil kot vrhunec umetnosti, na primer Rafaela, Michelangela in Leonarda. Kot je že iz razporeditve jasno razvidno, je z delom poudaril primarno vlogo florentinske oziroma širše toskanske renesančne umetnosti.

Michelangela je Firencam poslal nihče drug kot Bog
Vasarijeva Življena so doživela malo morje ponatisov in so prevedena v številne svetovne jezike. Sodijo med 'biblije' proučevalcev renesančne umetnosti, čeprav so seveda marsikatere avtorjeve navedbe zavajajoče, saj se zanašajo tudi zgolj na govorice in ustno izročilo.

Najbolj med vsemi Vasari ceni prijatelja Michelangela, v njegovem opusu pa naročilo za papeža v Rimu. To je po njegovem mnenju največ, kar umetnik lahko doseže, zadnja stopnja umetniškega razvoja (po njegovo je Michelangela Firencam poslal sam Bog). Obenem ni mogoče spregledati njegovega odklonilnega odnosa do mojstrov z drugih območij Apeninskega polotoka, ki preprosto niso ustrezali toskanski 'modi'.
Giorgio Vasari se je rodil leta 1511 v Arezzu, v Firence, zibko renesančne umetnosti, pa je prišel, ko je bil star 16 let. Tam se je priključil krogu Andrea del Sarta in se pozneje spoprijateljil z Michelangelom. V Firencah je leta 1574 tudi umrl.

Brez galerije Uffizi ni Firenc
Prav tako, kot so Življenja nepogrešljivi del študija renesančne umetnosti, si ljubitelji in poznavalci umetnosti danes ne bi znali predstavljati Firenc brez še enega Vasarijevega prispevka – stavbe Uffizi. Vasari je po naročilu Medičejcev narisal načrte za mestno birokracijo, pozneje pa je stavba postala ena osredjih svetovnih galerij. Na prvotno funkcijo stavbe tako še danes spomni ime – uffizi pomeni pisarne. Njena gradnja se je začela leta 1560, pozneje pa sta jo po Vasarijevih načrtih nadaljevala Alfonso Parigi in Bernardo Buontalenti. Zanimivo je danes arhitektura 'deda umetnostne zgodovine' ena osrednjih galerij na svetu in kot takšna dom slikam marsikaterega umetnika, ki ga je Vasari predstavil v znamenitih biografijah.